Matiček

Foto za revijo Vino, pomladna številka. Davorina Coljo imam že od prej, Antona Pungračiča tudi, Tomija Kavčiča pretežno enako, sedem najboljših chardonnayjev je tudi že pod streho, Bernarda Markoviča nam je poškljocal Andrej, Rudija Kosa je Hrvoje. Danila Flakusa, novo urednico Nino za uvodnik in še nekaj zadev posnamem ta teden. Recimo.

Matička sem pa v petek.

Prvič tja, ne poznam, Kranj, natančneje pomaga GPS, vstopim, trinajst nič nič, do minute natančno, faca od prej znana iz revije, pozdravim, vržem očesi po terenu, lučkar Luka prestavi avto bližje in znosi opremo, z Matjažem, ki je Matiček, se kar dogovoriva glede formalnosti. Pomeni, da se tikava. “Koliko časa imata?” “Kolikor bo treba”, in začnemo s prepelico na testu pod glino v krušni peči. Ki jo kasneje smemo in moramo poskusiti. Seveda ves čas delamo, razmišljam, iščem in postavljam situacije, prestavljam lučkarja, odločim se, da tokrat sploh ne stopimo ven, vse posnamemo v gostilni, pritiskam na sprožilec, Matiček se ne upira, ujamemo se. “Vampe?” Hmmm, prejšnje sem predlani nevede pospravil v Barceloni, prej jih pa nisem vsaj štirideset let, če sploh kdaj, kadar so bili v šoli za kosilo sploh nisem šel blizu jedilnice, tako mi je smrdelo iz Šilihove kuhinje. “Pa ti?” vpraša Matiček lučkarja,  ta izdavi, da jih še nikoli ni, torej bodo vampi, jelenovi, po romunsko, čorbo zlije v izdolben hlebec staranega sira in od tam z zajemalko na krožnike, škljocam, dobri so, kaj dobri, zelo so okusni, zmaževa. Škljocam. Ni belih krožnikov, ni teatra, “predaleč je šlo”, pravi, vse je bolj sterilno kot ko so stregli Kohla in Genscherja in še koga.
 

Potem o kuharjih in onih, ki to niso, o salamah, štiri medvedje primerjamo, prestavim lučkarja, škljocam, vse iz iste šarže, vsaka drugače sušena, prva rahlo dimljena, Matiček jih vedno manj dimi, tudi na Gorenjskem se da samo na zraku in druga, prav takšna, zračno sušena, je odlična, pa umetno črevo proti naravnemu in v origanu zorjeno in o razliki, če črevo kot zokne prej obrneš naokoli, nakar tako nanese, da nareže Matiček še špeh patanegre, pove o antilopah in o losih in karibujih in jerebiki in mokovcu in skoršu in se ne spomni skupnega imena zanje, navržem sorbuse in ja sorbusi so to in med drugim še pove, zakaj mi svinjina tako pogosto po urinu smrdi. Luka je mladi voznik, nulo nulo sme napihat in se tega drži, pametno, hitro se ve, da bo danes on vozil nazaj, izberem si belo in z Matičkom otisneva precej bivšega tokaja, bogve kako se danes reče tistemu, ki nama je bil točen, jelena on ne bo, porciji samo za naju, delavca, in za Luka še sladico, zame ne, bo dovolj.

Namig: Nepozabni večer. Bo. Matiček razmišlja, kaj bo pripravil, Nina o primernih vinih, ostali pa o tem, kako vegijem celotnega razpona povedat, da takrat pri Matičku res ne bo večer zanje. Pa brez zamere!