Foto Nakladancija

Jordano

Skočiva v soboto z Zoranom v Brda do Brandulina, posnamem Zoranu nekaj različnih motivov, pri vinarju smo, ne gre torej potem brez nepogrešljivega sprehoda skozi klet, na hitro, pozna sva že, starejši mladič ima rojstni dan in sem prisegel na skupno družinsko kosilo, prej moram še v Snežeče do Robija (Dobuje), na hitro seveda tudi tam tudi čez vina, popoldan morava z Barbi še v Kranj, Nepozaben kulinarični večer pri Matičku, zato od Brandulinovih le tri rebule iz sodov, trije letniki in pojamra Boris da 2006 še ni polnil in zato tokrat ne bo seznanjal s svojim vinom naših dveh poznavalcev, ki bosta za poletno revijo Vino izbrala vsak po sedem najboljših rebul, sicer bi ju, ostali vinarji so se lepo množično odzvali, okroglega pol kubika kartonov je trenutno, ocenjeno čez prst, v sosednji pisarni – pri Andreji, mimogrede naletimo zunaj na mimo vozečega Andreja, ki pove, da svoje rebule ni uspel pravočasno dostaviti in seveda ni problema, lahko pripravi tiste potrebne štiri flaše meni, jih stisnem danes Andreji na obstoječi kup, tako ali tako je trenutno zaradi logistike pomembno le, da oddamo poznavalcema vse rebule hkrati, in kaže, da bomo oddajali to v četrtek in do takrat se lahko kateri od zamudnikov še odloči. Pestro bo, pripele so doslej mlajše in odležane, macerirane in klasične, mirne in peneče, suhe in sladke rebule, vipavske in briške, med njimi Brda in Collio. Tiste omenjene štiri Andrejeve flaše pa nama z Zoranom seveda pomenijo na hitro skozi še eno klet.

Boris Kristančič (vina Brandulin). Nad kletjo. Dokumentirano zidarsko in krovsko delo Zoranovih fantov. Boris zadovoljen. Zelo zadovoljen. 12 mm, F/6,3, 1/100 sekunde, 2 fleša – eden od spredaj v Borisa, drugi od zadaj, da se Boris ne zlije z manj osvetljenim še neometanim zidom za njim. Zoran in Borisov sin pa slučajno v ozadju, ne pozirata, spontano ju vključim v ta posnetek.

Pri Brandulinu Zoran ob odhodu naroči zase en mešan karton in enega še jaz in med pakiranjem flaš se pojavi ena z imenom Jordano, ne poznam, pogledam gor in na sodu še vedno s kredo po starem piše tokaj, nimam svinčnika in se odločim za vtisnjenje Jordana, ime po lokaciji Jordano, v spomin. Uspe. Očitno. Tudi zato, ker potem zvečer pri Matičku, spet slučajno, spoznam še Brandulinovega soseda Boruta, ki mi skuša razložiti, kje v Brdih je Jordano, in jaz to seveda vem. Že od dopoldan.

Toni mi je prejšnji spisek bivših tokajev dopolnil in zaključil: “Dvajseti pa je: ………In moj okrogli dvajseti bivši tokaj je Jordano. Če je 20 okrogla številka. En dan je recimo 24 ur in mi je teh 24 nekoliko bolj okroglo kot 20 ur, in 12 mesecev je 1 leto in mi jih je tudi teh ducat bolj okroglo kot 10. A recimo. Vsaj bolj ali manj okroglih 20 imen so torej doslej pridelali briški in vipavski pridelovalci bivšega tokaja, potem ko je država polizala Hunom rit in potem, ko so jim vzeli tudi Točaja. Jim posvečam zdaj posebno stran. In kot berem v ravno prejeti in prebrani Leonovi delovni verziji intervjuja z Miranom Sirkom (Bjana) za poletno Vino – služi mi za vsebinsko orientacijo glede bližnjega fotografiranja – je ravno izgubo prepoznavnosti Miran tam navedel kot enega od razlogov za slovo od Vinje, ki je seveda tudi eden od bivših tokajev. Za zamenjavo z modrim pinotom. V vinogradu. Začetek tokajevega konca? Ali začetek resnejšega reševanja nastale situacije?

Komentiraj

Komentiraj