Barbarizmi

Vroč poletni dan, sonce visoko nad obzorjem, senčka, s šraufcigerjem odprta flaša hladnega piva, pol flaše na dušek po grlu. Globok in dolg riiiiiiiig. Vzdih olajšanja.

Potem peljem prejšnji torek naše fante iz kluba in enega kandidata za novega člana in mojega starejšega mladiča v Nabrežino. Pivnica Bunker.

Pivo. Piva. Osnove, začenši s Sumerci. Potem na kratko o postopkih izdelave. Nakar bistvo: trije, menda edini trije (pravilni) načini točenja treh različnih tipov piva. Teoretično, ubesedeno. Poslušamo. Zatem opazujemo Danijela, kot vajenci za butalskega kovača. Za finale potem še vsak zase. Od pravilnega umivanja kozarca dalje. Ne uspe vsakomur že prvič. Najslabše jo po mojih izkušnjah odnesejo gostinci in bivši gostinci. Ponavljanja. Vsak zase. Do pravilno natočenega kozarca.

Na kratko, v grobem, po domače: izvemo, kako pravilno natočiti kozarec angleškega ali irskega tipa piva, kako nemškega ali češkega in kako po belgijsko vsa ostala. Ker pivo v nasprotju z uveljavljenim javnim mnenjem namreč ni gazirana pijača. Ker so nasveti o načinu točenja za več ali manj pene pač bedarija. Ker se zdaj ve, čemu, razen za okras, pravzaprav služi pena na pivu in kakšna mora biti. Ker mora CO2 (dvojka zdaj tu noče dol), ki je v pivu zgolj za zaščito pred oksidacijo in v sodčkih še za potisno silo do pipe na šanku, čimprej ven, vsekakor preden ga preveč pride na jezik in v želodec. Ker je sicer okus popačen. In ker preveč CO2 (dvojka tudi tu zdaj tu noče dol) v želodcu ne naredi nič dobrega. Vse to poskušamo, primerjamo. In se prepričamo in odločimo: pivo iz flaše v usta je barbarizem. Ker dela kažin okusu piva in prebavilom in tisočletjem kulinarične zgodovine. Ki seveda ni bila vedno v skladu z današnjimi pogledi na svet. Na Škotskem lahko še danes ponekod izveste, da je vino za pijance, whisky pa za intelektualce.

Pred meseci, Nepozaben vinski večer revije Vino pri Šturmu, izzove Amando sablja na steni, Oti z nasmeškom skomigne, jo sname, gremo na teraso, Oti vzame v roko penino Ano, pokaže, Amanda povzame, odličen učenec je in vrat steklenice z zamaškom odleti v temo proti Karlovcu.

 
Hrvaško topništvo ne odgovori in ko gostje izpraznijo Amandino flašo, se znajde sablja v rokah naslednjega gosta in naslednji zamašek leti proti Hrvaški. Obstreljevanje nadaljuje tretji, za njim četrti … Jože pove, da je to barbarsko in da v svojem zapisu o dogajanju takega odpiranja ne bo omenil. In ga ni.

Potem sem razmišljal. V grobem po spominu: Barbari so bili za Stare Grke oni, ki niso govorili njihovega jezika. Onomatopoija. Nerazumljiivo govoreče tujce so oponašali z bar bar. Brbranje. Naši slovanski predniki recimo niso razmeli Germanov, zanje so bili nemi, zato Nemci. Sem torej res barbar, dobesedno, priznam, ne govorim starogrško, še po današnje grško ne, nekaj izrazov sicer poznam, a premalo da ne bi bil barbar. Pojem se je potem ohranil do danes, ko se očitno dotakne tudi odpiranja vina. Dam sicer Jožetu lahko tudi prav. Čeprav si nismo storili nič hudega. Vinu tudi ne. Se mi zdi. Nihče mi še ni pokazal, koliko slabše je peneče se vino, odprto počasi na psssss, od vina odprtega na hitro. Tudi se z vinom potem nismo športno zamagovalno v afektu polivali. Popili smo ga. Kulturno. Se je pa morda kdo od prisotnih bolj navezal na tako odprto Otijevo penino in zaradi tega odpeljal s sabo flašo ali dve več, kot bi sicer. In doma bo morda vnukom pripovedoval, kako je to čudovito vino, ki ga pijejo zdaj, ob njegovi 80-letnici, pred desetletji s sabljo odprl. Ker pa je to kljub vsemu seveda lahko tudi barbarizem, povejmo kar naravnost: kraški barbar Edi Kante dokumentirano vsaj občasno teatralno odpre svojo penino z grebljico ali dnom kozarca, bizeljski barbar Miha Istenič s sabljo ali dnom kozarca, tržaški barbar Sergij Cesar z dnom kozarca, in v zabavo prisotnih ali kar tako, zanesljivo še kdo s čim, in poimensko omenjeni barbari tudi zanesljivo še s čim.

 
Meni je o tem seveda lahko z visokega pisati in povedati, da mi je osebno še večji barbarizem nespoštljivo dretje druščine, nažgane povsem kulturno odprtega vina, ki se pri sosednji mizi razglašeno in živce kravžljajoč trudi zaželeti si kolkor kapljic, tolko let. Ali pitje piva iz flaše. Ker jaz pač v tem smislu nisem barbar. Pivo že od predlani pijem le še iz kozarca (kar se da pravilno napolnjenega), pijansko ne rjovem niti pod prho, penine pa takrat pri Šturmu tudi nisem odprl s sabljo. Sem jo namreč z Otijevo sekiro. Nakar smo vsebino odprte steklenice kulturno izpili.