Najdem kmalu po nastanku izgubljen in potem sredi tedna med pospravljanjem arhiva izbrskan sledeči zapis: “Lizika grizika (nanoški sir, rdeči radič, bučna semena). Sendvič z domačo mortadelo. Krompirjev pire s črnim divjim rižem in belim tartufom. Repki škampov s škampovo soljo ter omako iz limete in jagode. Jastog, serviran na zelenjavi z omakami iz pasijonke, graha in domače majoneze z baziliko. Sardele s polento, ribja juha. Fižolova krema s hobotnico, bučno kremo, ocvirki iz kože in belim tartufom. Domače testenine iz moke durum z omako iz paradižnikov in kaper s prsmi fazana in z mladim sirom, odišavljenim z baziliko in meto. Brancin na solnem žaru. Repki škampov, servirani na polenti s črnilom iz sipe in prepeličjim jajcem z malo belega tartufa. Svinjski vrat po desetih dneh v medu, pogret na žaru, serviran z dvema koščkoma sladkega kruha ter z omako iz artičok in paradižnika, prelit z omako iz kisa in salame. Gin tonik na žlico, z vonjem po brinju. Kakijev sladoled s kostanjevim moussem in kremo iz kakija”. Vmes se s polnimi imeni najdejo še: trije šampanjci, vipavski rose 2008, briški sauvignon 2006, istrska malvazija 2004, kraška bela zvrst 2007, briška bela zvrst 2005, istrski cabernet sauvignon 2000, briška rdeča zvrst 2003, briški merlot 1997, istrski cabernet sauvignon 2004 in štajerski šipon, ledeno vino 2005. Skupno trinajst različnih vin. Izpraznjeno.
Rokopis z zgornjo vsebino pokažem Tjaši. Da bo lažje z nami zdržala poskusno dobo, če se tako odloči. Ali da si premisli že zdaj. “Hard!, med tem ste izbirali?” (Tjaša je kot večina nas ostalih zaprisežen vsejedec (omnivor) za razliko od izstopajoče Andreje, ki se zapriseženo trudi biti rastlinojedec (herbivor).) “Neeee, to smo pojedli!” Konec leta namreč tradicionalno odromamo na večer našega zadnjega delovnega dne k Lojzetu na Zemono, se pravi k Tomiju in njegovi ekipi, si oddahnemo, se prepustimo. In uživamo. Nekaterih krožnikov včasih ne poližemo. Iz vljudnosti. In zato, ker so krožniki tu včasih lončki, kozarčki ali kaj drugega, manj primernega za tak podvig. Tokrat zasedamo stole za mizo v polni sestavi: Barbi, Primož, Anita, Debora (leto prej je manjkala) in Andreja. In jaz. Pri kozarčkih se nam pridružujejo še Tomi in njegovi.
Tega seveda ne razglašam bralstvu iz naslade ali zaradi morebitnega vzbujanja zavisti (čeprav tudi tovrstnega učinka po izkušnjah sodeč ne gre zanemariti), temveč zato, ker so kot že mnogokrat in kot sem tudi že pisal, naša bela vina gladko porazila vse naše rdečine. Popolnoma. Na celi črti. Soglasno. Brez dvoma. Brez izjeme. Čeprav sta bili zvezdi večera tudi med belimi tokrat soglasno dve tuji, a nikakor ne nedosegljivi vini. Prulke 2007 Benjamina Zidariča in malvazija Amfora, Kabola, iz hrvaške Istre. Krasni vini. In prav posebej za ti dve vini je Tomi ta večer pripravil zgoraj omenjene sardele. Vina si namreč na to tradicionalno razvajanje okusov v sproščenem vzdušju tradicionalno prinesemo s sabo, naberemo jih po kleti zadnji dan po ad hoc kriteriju in bi bila lahko kuhinja na resni preizkušnji, če bi se v detajle šli ujemanje hrane z vini. Pa se tega ne gremo. A Tomi se vseeno uspešno potrudi in nikoli ni niti približno zgrešeno, prej presenetljivo nasprotno. Tokrat je vina Tomi pobral pri nas že dopoldan, ko se je oglasil zaradi jedilnikov, ki naj jih zanj pripravimo za letos. Naši dosedanji – kultne, nekaj metrov dolge zgibanke z lesenimi platnicami – so opravili svoje. Svet gre naprej. Upam, da z njim v večjem obsegu in bolje kot doslej, tudi naša rdeča vina. To si menda zaslužimo.
Zelo čutno zapisano poročilo o užitkarjenju. In temu zapisu srčno verjamem. Nazadnje sem bila na Zemonu pred slabima dvema letoma in veseli me, da so lizike grizike postale del stalnega repertoarja. Pa brancin na solnem žaru … Ah! Sicer sem Tomijeve v Tomijevih kulinaričnih domislicah uživala (le) dvakrat; obakrat je bilo tako sladostrastno, da kar oklevam pred naslednjim obiskom.