Me kontaktira ene od tukajšnjih revij. Za nekaj slik. Večino omenjenih vinarjev imam kar lepo ovekovečenih. Eni od njih so naše stranke in stroškovni vidik urejam z njimi, drugi niso in se je potrebno dogovoriti. S honoriranjem fotografij se naši mediji namreč ne ukvarjajo več prav pretirano. Fotke, ki jih smejo objaviti brezplačno, so jim zaradi tega tehnično, vsebinsko in likovno običajno hitro povsem ustrezne, če je treba odpreti denarnico, so jim iste slike takoj precej manj zanimive in manj primerne, pogosto pa kar povsem neprimerne za objavo.
Pomejla in pokliče torej v zvezi s tem Barbi v Brda. Simona pove, da vpletene revije ne pozna in je ta objava oziroma vsebinska in slikovna omemba njihovega vinarjenja v njej pretirano ne zanima (moti pa načeloma seveda tudi ne, dokler s tem nima stroškov), predpredlani posnete slike pa itak pride Aleks kmalu takrat ali najkasneje predlani enkrat pogledat k nam in izbrat in se takrat dogovoriva za odkup, pa se potem do danes ne prikaže in ker takrat posnetega zdaj ne potrebujejo več, lahko na diskovju spet pridobim nekaj praznih gigabajtov. Kar je v vsej zgodbi v bistvu še najlepše, nauk zame pa je v njej seveda nekje drugje.