Ker mi je dohtarca poleg predpisanih doz naklofena za notranjo in zunanjo uporabo in fizioterapije do nadaljnjega odsvetovala, v bistvu prepovedala, tudi aktivnosti, ki vključujejo dviganje obteženih rok, kamor seveda sodi tudi fotografiranje, je fotoaparat včeraj v studiu obtičal na stojalu. Kar bi za ta motiv tudi sicer.
Camparina. Recept je preprost. Deci penine, za zamašek camparija, led, košček ali rezina pomaranče. Ki lahko za fotografiranje služi tudi kot dekoracija. Jasno. Nakar še želja, da naj bo kozarec z zvarkom posnet na črni podlagi. Kot je videti na poslanem vzorcu. Kar bo problematično. Naša pijača za razliko od tiste na poslanem vzorcu ni motna. In se v njej svetloba drugače obnaša. Kar jim sporočim. Izvem, da naj se odločim sam. Da ne vztrajajo na črnem ozdaju.
Je pa to po drugi strani izziv.
Povsem na črnem, popolna fleha, mi seveda še vedno ne bo šlo. Kot sem jim že pojasnil. Lahko pa verjetno posnamem tako, da bo moč posneto sliko vseeno mehko vključiti na predvideno temno, črno ozadje. Za testne nastavitve, odločanje za število luči in modeliranje svetlobe (na koncu ena usmerjena luč za ozadje, druga – manjše svetlobno okno – za kozarec z vsebino in dekoracijo na njem, delno na motiv usmerjena preko prosojnega zaslona), v kozarcu najprej poskusno, za čim manj kompliciranja, le camparina brez ledu in pomaranče, v zadnjih fazah teh priprav pa že tudi s pomarančo na robu kozarca. Naš agrum je precej zrel in namesto na predvideni zarezani celi rezini ki se od lastne teže razpira sama od sebe in s pomočjo gravitacije leze navzdol (debelejša rezina bi bila boljša a ne bi prepustila dovolj svetlobe), pristanemo na polovici dovolj tanke rezine, kjer olupek omeji njeno lastno ustvarjalno gibanje. Želeni kozarec ima nad pecljem previsok preveč pravilno koničen del. Zaradi vpliva na osvetljenost vsebine mi to ne ustreza, menjamo kozarec, spodaj ta zdaj bolj zaokrožen, napolnimo, preverim, bo OK, izpraznim, pranje, brisanje, poliranje, pecelj poči, jebenti (50 evrov), iskanje drugega podobnega kozarca, tokrat bolj previdno z njim, Anito zadolžim za barmana, strogo po receptu je pijača za želeno črno-sivo ozadje prebleda, dodamo več camparija, previdno preko improviziranega lijčka vlijemo tekočino čez led v ciljnem kozarcu, nekaj testnih posnetkov s celotno vsebino, ni mehurčkov pa še led led hladi in na kozarcu se nabira rosa, ponovimo, izlijem, pranje kozarca, brisanje, poliranje, fotografiranju bolj prilagojen spremenjen vrstni red sestavin (vsak dan nova izkušnja), dodamo še četrt rezine pomaranče da likovno dodatno razgiba vsebino, penina zdaj zadnja v kozarec, tokrat nekaj več mehurčkov a še vedno precej prehitro izginejo, bomo pomagali z nekaj zrnci sladkorja, zdaj je vse skupaj malenkost boljše a še vedno izgleda na sliki vse skupaj preveč dolgočasno, Aniti pripravim v studiu lažji dostop do kozarca, ponovno rahlo docukra camparino za peninine mehurčke in na tri-dva-ena-zdaj spusti v kozarec ledu, ujamem motiv ko je še ravno dovolj razgibano in že ravno prav umirjeno, seveda kapljice zaradi naknadno in zviška dodanega ledu oškropijo notranjo steno kozarca. Se odločim, da jih pustim, delujejo sveže in mene ne motijo, če bo pa ravno treba, se jih pa v photoshopu enostavno pobriše. V skrajnem slučaju pač ponovimo celo seanso. Zdaj že precej bolje kot zjutraj vemo kaj nas čaka. Proti večeru odpošljem sliko, pojasnim kaj vse in zakaj smo prilagajali glede na prvotni dogovor in želje in danes Sonja sporoči: “Živjo, Marjan, Slika je odlična. Hvala in lp!” Hvala enako!
nekaj pa res ni, ni fotošopa čez kreativno ekipno delo.
Mogoče bi lahko napisali, da se “ne strinjate”, recimo? Kdo pa ste vi, da je vaša resnica ena in edina, pravilna in zveličavna, kakor v vaši glavi, tako na Zemlji ?!?!
NI res ne eno ne drugo.
Hmm … Kot je Močko napisal, pomemben je izziv. Nekaj zahtevnega poslikati brez trikov. Meni osebno gredo spolirane, umetne, naštimane rekamne fotografije tako hrane ali plastificiranih manekenk, zelo zelo na nek organ … 😀
Fotošopat pa zna danes že vsak osnovnošolec, kar posledično pomeni da so si velikokrat fotografije v medijih zelo podobne = dolgcajt.
ah, edi piše v stilu kuhinjskega recepta. ne le, da se je malce izprsil, tudi pozabil je, da je k izdelku botrovalo več dejavnikov.
seveda močko ve kaj je akrilni led. haha.
način caravaggia je pa pustimo caravaggistom, saj oni uporabljajo le en vir svetlobe, tu sta, če ste prebrali, dva- zakaj je ozadje črno, je pa eden od omenjenih dejavnikov.
Moj prijateljski nasvet.
Marsikdaj v fotografiji izgledajo stvari najbolj naravno takrat, ko so umetne ali zrežirane. Pokazalo se je, da je preveč različnih elementov, ki jih je potrebno istočasno kontrolirati, večkrat prezahtevno. Istočasno pa je želja fotografa po čimvečji realističnosti ali prepričljivosti posnetka ostala. Kontrola nad studijskim posnetkom je ključnega pomena, zato se pri tovrstnih fotografijah uporabljajo modelčki umetnega ledu, ki ne hladijo in rosijo kozarca, kar je ključnega pomena za večino tovrstnih fotografij, za skoraj vsakega opazovalca pa izgledajo popolnoma realni. Mehurčki se pravtako dodajajo umetno, včasih z dvojnimi posnetki, danes najenostavneje z montažo s pomočjo posebej narejenih posnetkov in/ali ustreznih računalniških programov. Barva se pravtako dodaja umetno. Svetloba na prikazanem posnetku je dokaj problematična, saj je na levi kozarec prežgan, meja med kozarcem in ozadjem pa pregroba, na desni pa nima lepega prehoda med temnim in malo manj temnim. Res je, da fotografiranje na način “chiaro-scuro” ali “svetlo-temno” na način Caravaggia zahteva zelo dosti vaje, vendar menim, da je cilj možno doseči z voljo, ki je dovolj močna.
Seveda mojstrstvu, ki ga fotograf želi doseči, hvala laika ne pomeni kaj dosti, ne glede na to ali ga izreče nežnejši ali trdnejši spol.
LP
edi