Dolgcajt. Večinoma. Nihče kriv. Razen mene, ker pač to počnem. Skrbim, da se pri prvem tisku nove vinske etikete izcimi čimbolj tisto, kar hočem. Ker ni vse povsem predvidljivo. Ure čakanja, da nekdo po moje opravi svoje. Recimo tiskar. Da mi potemni barvo. Recimo. Vsega skupaj pogosto v celem dnevu zgolj nekaj minut mojega dela, odločitev, napotkov, zahtev, sprememb. Minute, ko včasih lasje stojijo pokonci. Meni. Tiskarju. Obema. Komercialistu. Vsem … Švic greje po hrbtu, možgani delajo. Menda. Potem spet berem časnik, čakam, si grem kupit vodo, štejem kaj nepomembnega, čakam, grem odtočit, čakam. Fotografiram. Kar tako, brez potrebe. Kadar s tem ne motim.
Ptujska tiskarna. Tisk. Stroj, zaradi katerega večino naših etiket tiskamo tam. Offset na roli. Natančni odtisi rastrov tudi na hrapavih papirjih. In bili so prvi, ki so mi šli na roko pri izbiri papirjev. Potem so se temu prilagodili tudi drugi tiskarji. Prej si dobil tri, štiri različne papirje in to je bilo vse. Potem sem jih prepričal, pristali so da mi naročijo nekaj drugačnega, novega. In je steklo. Naslednje leto so mi še sami dali bianco možnost, da jim po moji želji izberem še tri druge papirje, ki jih bodo nabavili, ne glede na to, ali bom tiskal nanje ali ne. 13 mm, F/7,1, 1/3 sek, fleš.
V torek tako rose Sveti Martin. Stegovec. Sprednja, pravzaprav štiri sprednje, tri barve in folija, potem še zadnja etiketa, dve barvi. Preveriti, uskladiti. Med sabo in z barvo steklenice, vina. Peter bi moral biti tu z mano, da pogleda zase še on, pa mi po mejlu dan prej sporoči: “jutri žal ne morem – gužva v službi(-ah) … Zaupam, da bo vse 100 %!” In če ne bo? Ali če po moje bo, po njegovo pa ne bo? Čakam. Fotografiram. Detajlčki. Priflikani spodaj. Previdno. Srajca ima blazno afiniteto do tiskarske barve. Fizična privlačnost. Hlače tudi. Pravzaprav nepojasnjljiva privlačnost do vsake vrste umazanije. Že od mojih mladih nog. Problem je v tem, da se Barbi s tem po mnogih letih še vedno ni sprijaznila. Skušam pazit, a pri makro fotografiji si blizu, tako prekleto blizu.
Za ostala njihova vina smo se čohali lani, nekaj kozmetike za več elegance naredimo letos še na eni seriji etiket, a je povsem predvidljivo in bodo to rešila tiskarna brez moje fizične prisotnosti.
Detajl z natisnjene etikete. Sveti Martin. Lepo je v pasu ostrine videti, kako je slika sestavljena iz drobnih pikic. Iz večjih, kjer je temnejša in iz manjših, kjer je svetlejša. Delna rozeta, ker sta uporabljeni dve barvi. Dupleks. Določen odtenek modre in črna. 105 mm, F/4,8, 1/25 sek.
Sebe seveda težko takole fotografiram. Čeprav se verjetno tako ali tako ne bi. Fotografiral. Na sliki izpred dveh let prvi tisk neke druge etikete še na starem stroju spremlja z mano tudi Debora. Je do tiskarja še bolj pasja od mene. Nekdo pač potem etikete plača. In z njimi podpisuje svoje vino. Ni hec. 15 mm, F/8, 1/3 sek, fleš.
Tokrat se je splačalo zaupat…dober občutek, če imaš komu. In si na koncu zadovoljen, brez predhodnih glavobolov.
Marijan, mislim da je nova etiketa že sprejeta. Pozitivno.
Pridi na en kozarček k Svetemu Martinu. S biciklom, en dan ko bo fajn vroče. Pod murvo bo tisti rose še kako pasal…
Pridem, pridem, jasno. Na srečo gre potem v dolino :-).