Prejšnji petek. Pred prazniki. Šmarje. Nad Koprom. Peljem še Andrejo, potem se imava zglasiti na Nepozabnem večeru revije Vino, Vinakoper, prej mi bo pa za lučkarja. Sicer tudi zaradi revije, jasno. Klet Santomas.
Dospeva na sekundo natančno, torej pol ure prezgodaj, in lahko v miru nekajkrat izmenično poskusim nov letnik malvazije in rozeja. Malvazija nekako po pričakovanjih, všeč, za rose imam pa vtis, da je od izrazite začetne všečnosti refoškovega vonja in barve prejšnjih letnikov pomaknjen bolj na jezik, resnejši, polnejši, bolj zaokrožen. Ugibam, da nekoliko proti merlotu. Nisem pa vprašal. Všeč. Teče. Je pa tudi, ravnokar napolnjen, še rahlo premlad za resnejše sodbe. Počakajmo kak mesec.
Naj bi sicer to kletarji dogajali, tako pravijo zase, ko čakajoča vina dotrajajo zamaške in verjetno vsaj tisti resni to res počnejo, nisem pa pogosto omenjane zamenjave zamaškov pri arhivskih vinih še nikoli videl. Potem se je sicer izkazalo in tudi razumljivo in predvidljivo je, da prav dosti ni videti, steklenico se pač odpre, to znamo in poznamo, vino se po potrebi zaščiti z žveplom, analiza je glede tega seveda narejena že prej, potem pač enako kot z novo steklenico: nov čep. Rešeno.
Je pa po drugi strani to tudi prilika, da se vino poskusi in, če mene vprašate, zna biti to zanimivejši del dogajanja. Smo seveda ga. Inkriminirani refošk Antonius 1999, katerega je gospod Ludvik umaknil pred kupci, ko so mu v San Franciscu 2002 prisodili s srebrno medaljo. Poskusili. Pili. Pri mizi. V kleti so se odločili, da je to hkrati lepa priložnost, da se na mizi enako zgodi še z enim od preostalih rehoboamov Grande Cuvée 2000. Prvooštevilčenega od 144 je dobil v dar prejšnji papež. Za zadnjega se pa še ne ve.
Rehoboam je sicer zanesljivo težka naloga za enoročno elegantno točenje. Je sin kralja Salomona, vnuk kralja Davida, v vinskem svetu je štiri in pol litrska steklenica. Burgundska ali šampanjska. V Bordoju je pa to potem jeroboam. Kar pa, mimogrede, gremo spet nazaj, med šampanjci in burgundci pomeni 3 litre. 4 flaše. No, vsekakor je bil naš rehoboam v primerjavi z navadno flašo (bottle) kar obilna zadeva. Za karton šesterček običajnih buteljk, trije magnumi naenkrat. Lepše, počasneje, naj bi se vina starala v večjih flašah, imam nekaj presenetljivih izkušenj s tem, potrjujem. Od razlag me pa ni še nobena povsem prepričala.
Kar se vina tiče, je bilo potem zanimivo poslušat mnenja, dve vini, dva letnika, nekaj osebnostnih sodb, nekaj poskusov objektivizacije, nekaj strinjanja z oceno, da bo Antonius z novimi zamaški gladko preživel namenjeno mu naslednje desetletje. Mu privoščim. Ugibal pa glede tega nisem. Tiste tri četrtine primerov v katerih vinu dovolj dobro določim prihodnost se mi zdi premalo za resno razpravo. Za primerjavo: če napovem, da bo jutri enako vreme kot danes, bom zadel 60 do 70 odstotno. Jasno? In imam pogosto občutek, da je večina ostalih vinskih modrovalcev pogosto na zelo podobnem rezultatu. Se zato raje vidimo čez deset let. In poskusimo.
Vini danes? Antonius bolj karakteren, samosvoj, intriganten. In še vedno saden. Refošk. V Grande Cuvéeju mu delata družbo merlot in cabernet sauvignon. Ga pomakneta bolj proti svetovni vinski klasiki. In povsem drugačen letnik. Deluje bolj zrelo, zaokroženo. Mehkejši. A oba všečna, pitna. Z zgodovino in prihodnostjo.
Booooring.
10 dni brez nove objave. Prej je bilo tudi 10 dni… ampak so bili vmes prazniki.
Pa kaj vam se tolk nič ne dogaja?
B
Pravzaprav je bilo ravno obratno … Preveč vsega in premalo časa za tele zapise … A bomo nadomestili …