Na vratih studia piše, da smo zaradi dopusta zaprti do ponedeljka in tako uradno tudi še vedno velja in naše napovedano skorajšnje ponovno odprtje nima nobene zveze z Donatom Mg. Tjaša namreč pridno gara že od predvčerajšnjim, jaz in Anita se pa tudi dogovoriva, da danes dorečeva nekaj odprtih zadev da jih lahko oddamo v tisk. In jih dorečeva.
Galeb. Posnet s trajekta. In malo pogoljufan. Popravil sem mu namreč izrez. Odrezal sem nekaj odvečnega ozadja. Ptiča sem v mislih sicer prepričeval, da bi mi letel kaj bližje od teh trinajstih metrov, pa mi ni. Jaz pa tudi nisem s palube poletel do njega. Poln format novega fotografskega strojčka namreč za razliko od mojih dosednjih digitalcev spet pomeni dejanske goriščnice objektivov. Na cropu mi je teh 300 mm pomenilo 450 in bi bila slika približno taka že sam po sebi. Ne bi pa mogel pri optimalni občutljivosti toliko zapreti zaslonke in doseči hkrati dovolj kratkega osvetlitvenega časa. In z avtofokusom sem se razmeroma uspešno poigral. 300 mm, F/7,1, 1/2500 sekunde.
Pošljem danes mimogrede Jošku še inkriminirani PDF, ki ga očitno ne more odpreti če je narejen iz risarskega programa, tako pač domnevam, imeli smo pred časom že podobno težavo z eno od strank, vstavim torej tisti isti PDF v program za prelom besedila in ga še enkrat naredim od tam in seveda meni izgleda enako kot prej, Jošku pa se obnaša precej drugače, sporoči namreč, da ga zdaj lahko odpre. Za vsak slučaj sem mu pa tako ali tako zdaj poslal še JPG in tega lahko zanesljivo vidi. Potem popoldan sporoči, da se s poslanim konceptom strinja, dal je že v štartu proste roke in lahko je tudi do neke razumne mere provokativno in torej delamo dalje spletno stran za njegov kis. Brošurica o istem kisu je pa menda tudi okej, upam, poslal sem mu jo z zadnjimi malenkostnimi popravki vred a je v bistvu nisem poslal, pozabil sem jo namreč pripeti emajlu, pa sva to potem tudi uredila in zdaj upam, da ta moja zmedenost ne izhaja iz prekratkega dopusta, temveč iz dejstva, da sem tu, pa raje še ne bi bil. Kar pomeni, da naj bi mi sčasoma šlo na bolje. Recimo.
Plavac mali. Se mi zdi. Ker bi tam težko bilo kaj drugega. Za razliko od muškata v sosednjem vinogradu seveda še ni zrel, niti še ni povsem obarvan. Na sliki se ne vidi, da me je prejšnjo noč v vrat vsekal heksenšus in sem leže med trtami z napol dvignjeno glavo tresoče in tiho preklinjajoče čakal, da se napolni fleš. Notranjega odseva sonca v objektivu pa resnici na ljubo zaradi istega razloga in zaradi švica, ki je zalival oči, tudi nisem opazil. Mea culpa, jebat ga. Se prihodnjič, morda že letos, bolj potrudim. Sem pa vseeno zadovoljen, da mi je hkrati uspelo ujeti grozd in morje v ozadju. 20 mm, F/16, 1/250 sekunde, fleš.
Dopust je vsekakor bil dobrodošel in je bil na trenutke tudi prijeten, toliko bolj, ker ga lani ni bilo in ker je marsikaj kazalo na to, da ga tudi letos ne bo. Pa je, kot rečeno, bil. Izkoristil sem ga za igranje z novim fotoaparatom, vedno bližja sva si, čeprav mu nekaj malenkosti še zamerim in mu jih nemara bom tudi še čez mesece in leta, njegov predhodnik ni bil in še vedno ni od muh in kaže, da bo za vsak slučaj in tudi za povsem določne naloge kar ostal pri hiši. Torej pri meni. Čeprav tudi mladiča kažeta nekaj apetita po njem. Z mojo prejšnjo rezervo pa se je ukvarjal s hormoni prenabit živce parajoč pubertetni mladič, ki za razliko od njegovega menda študirajočega starejšega brata ni smel ostati doma. Maja ga ob prihodu po njegovem pozdravnem momljanju in mlahavem stisku roke lepo in zelo natančno zadela: ima sliku, nema ton. Pa še ta slika je bila pretežno nepremična.
Zadetek na loteriji. Recimo. Devet slik na sekundo, predvidevanje kam nastaviti ostrino za razbiti val, doseganje dovolj kratkega osvetlitvenega časa za zamrznitev motiva ob hkratni dovolj zaprti zaslonki, da se dogajanje ujame v polju ostrine. Podobne tehnične zahteve kot pri zgornjem galebu, le še bolj radikalne, ker je manj možnosti za predevidevanje dogajanja in ukrepanje v pravem trenutku. 85 mm, F/10, 1/3200 sekunde. In nekaj sreče.
Nekaj posnetkov sem študijsko seveda temeljito zajebal kar zaradi lastne neumnosti, ne gre recimo polarizatorja čez UV filter našravfat na dvajsetico in pričakovat da se bo na polnem formatu delal neopaznega. Vidi se ga v vogalih, definitivno se ga vidi, zelo se ga opazi, vse te posnetke sem danes kar pobrisal. Nekaj ostalih fotk iz te dopustniške dobe morda vseeno ostane v arhivu, če nič drugega katero od njih morda uporabim v katalogu, na katerga Zlatan ni pozabil, ga je pa prestavil na prihodnje leto, ko bo dokončno razširil marino in restavracijo v njej.
Podobno kot zgoraj, a tokrat 180 mm, F/18, 1/1000 sekunde.
Z Davorjem, enologom, sva pa po pregledu slikovnega materiala in stanja spletne strani tudi sklenila neskriti pakt z namenom, da uredimo kar bi že morali in je bilo že naročeno, pa je vedno na njihovi strani zmanjkal kontaktni operativec z nekaj lastne iniciative. Ker zdaj naj bi to bil on. Zlatan se tudi strinja in ga na koncu po zadnji večerji s kozarcem prošeka v roki še vprašam, kako umivajo kozarce v restavraciji. Ker kozarci za mirno vino (precej tega smo si med ostalim pri večerjah seveda tudi privoščili) so na pogled prej sprejemljivi, morda kdo ne verjame, a to zanesljivo drži, na kriglih za pivo se pa hitro vidi, če niso poštimani v nulo. Zlatanovi zdaj so. Kot komaj kje v naših krajih. Nobenega mehurčka v pivu. Niti enega. Kar mi, petek trinajsti je, namesto kosila pomiri tudi povečan promet po žilah zaradi ta dan prebite gume po ogledu nove makadamske bližnjice do mesta, ki pa se je včeraj zjutraj pri premiku na trajekt vseeno ne poslužimo. Ne glede na to, da je tamkajšnji vulkanizer po naši prvi vožnji po njej spodobno opravil svoje delo.
Pa še nekoliko mirnejši motiv. Horizontalno šiftanje objektiva ob odprti zaslonki je ravnino ostrine položilo približno po meji sončnega odseva. 85 mm, F/5,6, 1/8000 sekunde.