Zamuda. Včasih je preprosto preveč vsega in potem od tega zaenkrat nič časa za tele pisarije. A bo. Evo, včeraj sem v studiu nastavil rešitev enega naših večjih problemov. Morda največjega. Trenutno zanesljivo največjega. Sem enemu večjih in referenčnih naročnikov preprosto povedal, da se tako ne gremo več. Saj sem dopovedoval že prej, predlagal rešitve, a dotični nič. Nič. Nič. Popolnoma nič. Dialog z zidom. V nekaj letih smo natančno nikoli dobili materiale pravočasno v delo, in vse to je potem podiralo domine in posledice so se seveda čutile in je že prekipevalo in sem dolgo razmišljal in preigraval kombinatoriko in včeraj sem preprosto odposlal, da so pač za prihodnjič spet zamudili in da se zdaj in odslej začnemo pogovarjat ko bomo imeli vse v rokah. Bodo posledice. Vem. A svet mi je kljub temu takoj spet lepši. V zraku mi bo nekaj časa viselo le še, zakaj za vraga tega nisem zgodil prej. Mnogo prej.
Brez besed. Ko mi je šofer popoldan nekje okoli Kavadarcev, Makedonija, ustavil avto, da bi posnel oklepnico, ki nam je prečkala pot, sem za šalo rekel Primožu, da jo bom počil kar s fish eye objektivom, ki je bil ravno na aparatu. In evo, sem jo res. Omenjam, ker bi jo s teleobjektivom lahko posnel bolj od daleč. Tole je pa zeloooo od blizu. Je bilo treba zato nekaj časa mirno odležat v pesku sredi kolovoza, da se me je navadila, potem jo je počasi spet mahnila po svoje. 10,5 mm, F/9, 1/90 sek.