Gaumarjos!

Gruzija. Danes, po 8.000 letih neprekinjene tradicije pridelave vina, po 8.000 trgatvah, kot sami to povedo z drugimi besedami, po tem, ko so svetu dali besedo ghvino in se je potem razširila in nekje postala vino, drugje wine, vin, Wein in še kaj, so po Gruziji posejane velike in butične vinske kleti z njihovimi tradicionalnimi vini iz kvevrijev – rdečimi in oranžnimi, slednjim tam raje rečejo jantarna, pa z za nas klasičnimi vini, oni jim rečejo evropska in tudi ni nujno, da so ta od včeraj, Ivane Mukhranbatoni recimo opusti uspešno vojaško kariero in se na posestvu Mukhrani loti take pridelave vin že konec 19. stoletja, torej že predvčerajšnjim.

Tudi Gruzijska vina seveda suha in sladka, od belih sort najpogostejši rkatsiteli, sovjeti so ga pospeševali, zdaj ga že kar dobro poznam in se sam pred sabo izprsim, ko ga na slepo prepoznam v eni od zvrsti, med rdečimi so sovjeti najbolj navijali za saperavi, ki je ena redkih sort grozdja z obarvanim sokom.

Gruzija je morda največkrat napadeno ozemlje v človeški zgodovini. Zato namesto našega na zdravje! v enaki vlogi njihov gaumarjos! pomeni na zmago!

V spominu še vedno bogato obložene mize in mi zloženi na stolih, pa fascinantna, takrat – v začetku aprila – še zasnežena neskončna veriga Kavkaza na naši desni, ko potujemo proti zahodu, in na naši levi, ko se vračamo, vkopani kvevriji, pokriti s kamnitimi ploščami, pa drugje pokriti z lesom in tretji sodobno pokriti s steklom, adrenalinske ceste – včasih pripeljejo nasproti trije avtomobili vzporedno, samostan, prijaznost, gostoljubnost, impresivna deponija prastarih razbitih kvevrijev, cerkev, mestoma depresivni pogledi na opuščene hale, pa takoj spet nov fotografski adrenalin, na cesti občasno ovce večinoma med mercedesi, mercedesi, mercedesi in beemveji, obnova vinograda, Zakaj na severnem pobočju? Za peneče bo. Odlični vinjaki, ravioli, katerim izsrkaš vsebino – v bistvu mesna juha, kuhana v testu, dobra in zelo dobra in odlična vina, in mestoma resnici na ljubo tudi že bolj kis kot vino, ampak ostajamo radovedni, spet nalezljiva prijaznost, čača, ki je usedlina v kvevriju ter hkrati tropinovec in hkrati vinski destilat, gaumarjos! in spijemo, vezanje trt s koruznim ličjem, vkopavanje kvevrijev in njihov muzej, pa spet pogled na Kavkaz, polifonično petje in tamade in hačapuri in poln rog vina, ki ga seveda lahko odložiš šele, ko je prazen in spet seveda gaumarjos!, pa požirek iz azarpeše in spet gaumarjos!, pogled na nočni Tbilisi, Stalinov Gori, Mtsketa pod Jvarijem in potem Jvari nad Mtsketo, Ikalto – vinska akademija iz 12. stoletja, neskončno stare kamnite preše, pa spet en marani kar bi bilo po naše približno vinska klet, a v angleščino to pogosto dobesedno prevedejo iz ruščine in dobijo wine factory (a o tem smo že), pa pazi, da ne padeš v odprt kvevri, tanek kruh, pečen v pokončnih glinastih valjih, oranžne cisterne iz sovjetskih časov pa inoks in odpiranje zapečatenega kvevrija z adrenalinom pred prvim požirkom, dobro je, gaumarjos!, ampelografski vrt s stotinami njihovih avtohtonih sort grozdja, že okoli 530 jih omenjajo, meso na žaru in prej seveda nepogrešljivi hačapuri in še prej in seveda potem spet vino in gaumarjos!, tržnica v Kutaisiju in branjevka, od katere kupim eno od začimbnih mešanic in začinjeno kavkaško sol in jo potem švercam kot Krpan, Turkom je v Istanbulu vseeno, Nemcem pa ne, a z vinom zmedem carinico na Münchenskem letališču da sol komaj opazi in Dušan pri tem pomaga še s svojim vinom. Pripomočki iz češnjevega lubja za čiščenje kvevrijev, Signagi, sladke churchxele, pa spet Kavkaz, energični plesi, nazdravljanja, tokrat s kozarci, kontrasti novega s starim in obratno, starodavno, v skale izdolbeno mesto Uplistsikhe, dve kovinski postelji poleg skromne železne peči na drva v Zalikovi delavnici kjer ustvarja kvevrije, najboljše, pravi, rožnata soba številka 12 v hotelu v Kutaisiju, impresivni pejsaži, nedavno najdeni starodavni kvevriji in še enkrat podobno in potem pojutrišnjem še enkrat, in če je kdo kdaj v takih kvevrijih od kdovekdaj našel vino, tega zanesljivo ni nikomur povedal, na roko kopane jame za kole v novem vinogradu, trte pod palmami, senzor za temperaturo v kvevriju, nova lesena, povsem tradicionalna preša za mečkanje grozdja z nogami, Batumi od daleč in Batumi od blizu … In ves čas si obljubljam in resno upam, da še pridem. In si vzamem še več časa. Morda najraje jeseni, ko bo pokrajina drugačna kot v začetku aprila in bo po trtah grozdje. Trgatev v Gruziji, to bi bilo nekaj!

Namigi:
– V vinsko Gruzijo: turistična agencija Tentours (in verjetno še katera)
– Gruzijska restavracija v Ljubljani: Zlato runo
– Gruzijska vina iz kvevrijev v Sloveniji: Naravna vina