i

Ajfouna si nikoli nisem želel. Ne, nič nimam proti in ne sovražim ga, le nobene tovrstne želje nisem imel. Natančno v skladu z reklamo z zanj: če ga nimam, ga pač nimam. Res. A ko je moji dosedanji Nokii krepnil zaslon, mi je to nekoliko otežilo njeno praktično uporabo. Ker sodelavstvo že upravlja dva tako imenovana pametna androidna modela, mi je bil v studiu zaradi naših občasnih potreb po razpoložljivosti različnih platform v zamenjavo za delno crknjen klasični primerek mobilca določen ta epl.

Nekaj dni po spodaj omenjeni izpraznjeni flaši in po vseh ostalih žlahtinah se z ajfounom v žepu in kuferčkom v roki znajdem na švicarski obali Ženevskega jezera. (In tam v dveh ali treh dneh ne po naključju, ne pa tudi izključno s tem namenom, med drugim poskusim nekaj deset njihovih chasselasov (izg. šasla). Ki so v nosu in ustih onim žlahtinam s Krka precej podobni. Nekateri celo trdijo, da gre za isto sorto. Jim, če je res ista, enim in drugim, Hrvatom in Švicarjem – oboji jo imajo za svojo – prepuščam, da se dogovorijo glede lastništva oziroma glede njenega izvora. Turkom, ki Chasselas pridelujejo kot jedilno grozdje, je zaenkrat glede tega verjetno vseeno.)

V izogib preobsežni prtljagi in posledični povsem realni, nekoč že realizirani in preverjeno zelo zoprni možnosti njene potencialne izgube pri prestopanju med Brnikom in Ženevo, se zaradi kratkotrajnosti mojega tokratnega švicarjenja, tretjega, čeprav v bistvu drugega, ker sem enkrat le skočil tja iskat tam crknjen in potem tam popravljen avto, odločim tokrat pustiti fotoaparat doma. Ajfoun torej. Za silo bo že. In je bil. Natančno za silo. Beležnica. Domišljam si namreč, da naj bi mi fotoaparat omogočil posneti sliko, kot si jo zamislim. Ne, kot si jo je nekoč nekaj tisoč kilometrov daleč nekdo zamislil pavšalno za neke podobne razmere. Ne zaradi tistih kilometrov. Zato, ker se mu pač ne sanja, kaj se dogaja v moji glavi. Karkoli že se. Pač moja kaprica. Zato gre naslednjič fotoaparat spet z mano.

Tokrat pač po čiščenju posnetega tudi v mojem arhivu zdaj le še nekaj zgolj spominskih škljocov, ko so razmere uporabljenemu telefonskemu fotoaparatu slučajno dovolile kolikor toliko spodoben rezultat.