Kis

Sreda. Predvčerajšnjim. Luna je prava in naj bi prešali. Preverjam, a mi odzivnik po italijansko sporoča, da številka ni dosegljiva. Potem popoldan Joško pokliče nazaj in ja, delajo. Kot je napovedal. Morda zadnje prešanje grozdja prejšnjega letnika. V našem primeru kis. Sva se že prej pogovarjala, da škljocnem ob tej priliki nekaj motivov in se torej spokam in doma poberem Jaka za lučkanje in opremo in v Sirkovi kisli kleti posnamemo početje, ki sicer v ničemer ni drugačno, kot še vedno ponekod stiskanje za vino. So pa vonjave v kleti drugačne. Povsem drugačne. Pridelek tudi. Seveda.

Z Joškom se sicer prvič srečava pri njem. Pred leti. Na Subidi. Zaradi takratnega velikega intervjuja z njim v reviji Vino. Potem tam fotografiram. In takrat med drugim zagazim v Ošterijo z blatnimi gojzerji in Joško ni videti zadovoljen in Andreja šiba v avto po moje druge čevlje in na koncu pofotkano v reviji izpade dobro in tisti usrani šolni so verjetno že pozabljeni in poleg tega, da se od takrat občasno neobvezno pri nas ali pri njem pogovarjamo o marsičem, Joško nekega dne pokliče za fotke za nastajajoče etikete za njegov kis. Vinski. Iz celega grozdja. Eno leto na tropinah. Mineralen, poln večplasten. Kasneje pripravimo brošurico in na slovenskih straneh piše: “Močan, izzivalen, celo nasilen. Po malem z njim! Preudarno! Za ljubitelje plemenito kislih not. Čudovito poudarja okuse. Tudi v steklenici je čas še vedno njegov boter. Razvija ga, umirja, plemeniti in zaokroža.” Ni da bi ga takega kar banalno zlival po solati. Če že, ga z občutkom razpršiš po njej. A primerne in  morda boljše so še mnoge druge kuhinjske uporabe.

Posnamem torej takrat tisti kis za etikete in slike menda izpadejo dobro in potem občasno Joško spet pokliče in se po potrebi oglasi pri nas in mu je vedno jasno kaj želi, ne cinca, pove svoje, poslušamo, dodamo svoje, posluša, se odloči in delamo, predstavimo, spet ne cinca, pove svoje, dokončamo. Fotke in nove fotke in table in prej omenjena brošurica – ki je sicer v živo potem še nisem videl – in vizitke, ki sem si jih zadnjič po večerji z Aleksom in Sando Tanji nekaj zaplenil za arhiv. In nekaj mesecev prej še spletna stran, Joško nima nič proti, če se zanj z njo malo poigramo. In potem v studiu lovimo ravnovesje – da ni nastajajoče za splet povsem odštekano, da pa tudi ni  konfekcijsko, da je prepoznavno a tudi uporabno, da poveže podobo z vsebino in Joško sprejme še nekaj vsebinskih predlogov in potem vse potrdi in pove, da je zadovoljen.

Od onega predvčerajšnjega fotkanja pa mu včeraj pošljem par pomanjšanih sličic in danes zjutraj dobim mejl: “Marijan,” PERFETTO“ hvala! …” Kar je, če nič drugega, lep začetek dneva.