Planiški petek. Odrineva z Barbi proti Bledu. Večerja. Po kuharskih bukvah Valentina Vodnika. Brez pričakovanj. Zmerno utrujeno radovedna. Fotoaparat vseeno vzamem s sabo.
Dovolj zgodnja sva, da nama gospa Marcela razkaže Triglav. Kot se imenuje nocojšnji hotelič. V bazenček smeva, pove, skočiti ob vsaki nama ljubi uri. Jaz tokrat na žalost ne, ker je moja leva roka nedavno doživela bližnje srečanje tretje vrste s kuhinjskim nožem (posledice delno ovekovečene na sliki v zapisu spodaj) in ji je dohtarca do nadaljnjega zabičala izogibanje vodi. A prihodnjič obvezno. In na zajtrk, izveva, v Triglavu ni treba do devetih. Ali desetih. Ali enajstih. Lahko kadar koli. Prijazno. Ker znam biti po napornem tednu zaspane sorte. Damir, v hotelu skrbi za vina in strežbo, prinese ključ in pokukamo še v vinsko klet. Razen šampanjcev pretežno slovenska vina, vse tri dežele. Spodobno. Ne bi imel težav z izbiro po mojem okusu.
Stoje, ob pozdravu iz kuhinje – ob okusnih hišnih pečenicah na zelju z bučnim oljem – nam v kozarcih postrežejo nekaj … hmmm …. nepričakovanega. Silipup. Takratni preblisk: zakaj ne klasično, penina? Ker bo, kot se kmalu pokaže, večerja pač takšna. Vodnikova. Zaradi česar smo tudi prišli. In se silipup v zastavljenem okviru izkaže za kar pravšnji začetek. Potem doma preberem recept in izvem da se še ne ve, od kod ime in da bodo takšni Vodnikovi izrazi slej ko prej razvozlani in tokrat prisotni od profesorja Bogataja res že izvemo, da si Valentin Vodnik silipupa ni kar izmislil, temveč je poslovenil angleško ime za takrat menda kar popularno pijačo.
Pečenica. Pečenička. V pozdrav. Tole porcijo sem si naknadno, na krožniku, izprosil prav za fotografiranje. Ker sem uradno, uvodno, prej stoje ob silipupu pač kar pojedel. Ker je bila temu namenjena. 105 mm, F/8, 1/160 sek, dva fleša. Posneto pri mizi. Med večerjo. Kot vse ostale jedi.
Vodnika se da, sem domneval, kuhat tako in drugače. Kar se izkaže za res. Od leta 1799, ko je izdal Kuharske bukve, prvo tovrstno knjigo v našem jeziku, in nas s tem verjetno res postavil na evropski gastronomski zemljevid, se je namreč marsikaj spremenilo. Tudi v kuhinji. In v kuhi. V glavah. In v našem izražanju. Čeprav, ali pa morda prav zato, ni odveč ponoviti ugotovitve profesorja Bogataja, ki je med posameznimi dejanji večerje tudi sicer suvereno navrgel precej zanimivosti in postavljal dogajanje v kontekst Vodnikovega časa (ravno prav je bilo tega), da je Vodnik za te svoje Kuharske bukve med drugim tudi poslovenil vso potrebno izrazje.
Skok v kuhinjo. Njen car Uroš Štefelin nima nič proti, da njega in njegovo ekipo ob primerni priliki zmotim s fotoaparatom, z lučkarjem pridem tja kasneje, dogovoriva se, da bo to ob pripravi napovedane nadevane ščuke, zdaj pa ga še pobaram, koliko je njegova pravkar z užitkom pojedena motovilčeva solata (motovilec v krušnem ovoju, jajce, cvetačni trak, espuma iz rdeče pese) drugačna od Vodnikove. Povsem drugačna, pove. Potem še vsem prisotnim in po vsaki jedi razloži, kako se je lotil originala. V grobem: Vodnikove sestavine, Vodnikovi okusi, priprava po današnje. Uspešno. Zelo uspešno.
Mojster Uroš. Akcija. 20 mm, F/11, 1/20 sek, dva fleša.
Rezultat. Nadevana ščuka s krapom iz ajdove kaše. Pred mano. Pod mano. 50 mm, F/16, 1/100 sek, 2 fleša.
Ne bomo zdaj tu počasi in podrobno po jedilnem listu od jedi do jedi, povejmo le, da lačni niti slučajno nismo ostali, že samo govedina po angleško, z ohrovtovo omako, krompirjevim kipnikom s sirom in krompirjevimi cmočki bi nas nasitila, a mimo sirovih bandelcov (modelcov, nekakšnih pit), vseeno preprosto ne gre. Sem si jih namreč takoj in potem še po skrbnem premisleku določil za zvezdo večera. Ker so bili eden od najbolj zanimivih, v zadnjih mesecih mi ponujenih krožnikov. Različni, a dopolnjujoči se okusi, različne teksture, različne temperature. Vsak grižljaj drugačen. Vse iz kuhinje mojstrsko, okusno, lepo, fotogenično, bandelci pa – nadrealizem. Bravo!
Po Vodnikovo. 1799.
Po Štefelinovo. 2010. Sirovi bandelci, porova omaka in sladoled iz kisle smetane, je pisalo na jedilnem listu. 105 mm, F4/5, 1/2 sek, dva fleša.
Povsem na koncu po Bogatajevih besedah še ena značilnost takratnega časa: ponarejene jedi. Dobimo kavovino. Kava. Ponarejena kava. Ječmenova? Ne vem. Recimo. Pozabil. A za mojo in starejše generacije preprosto: Proja, Divka. Spomini.
Za vina je tokrat pokrbela štajerska klet Dveri Pax. Kjer v petek dogajamo Nepozaben vinski večer. Zaradi bolezni in s tem povezane odpovedi, je nakaj mest trenutno slučajno spet prostih. Če je kdo od zainteresiranih morda zamudil prijave. Bo vredno udeležbe. Ne dvomim.
Moštov sorbet. 105 mm, F/8, 1/200 sek. Kratek osvetlitveni čas, da sem motiv ločil od ozadja – ravno obratno, kot pri sliki sirovega bandelca. En fleš je bil namenjen presvetlitvi motiva, drugi (šibkejši in mehkejši) pa osvetlitvi s sprednje strani. Še vedno pa vse skupaj na mizi med večerjo. Brez studijske opreme.
Narbolši jedi za lačne ljudi, je zapisal Vodnik pod sliko na začetku knjige. In bilo je tako. Za lačne želodce, za lačne duše in za lačne oči. Še se bo šlo v Triglav. A takrat že s pričakovanji.