Oktet briških vinarjev. In klavirski recital.

Oktet
Naj bi jih bilo sicer devet, pa se je Janko Štekar pridružil skupini Vini Veri in jih je tako, Bricev z rebulo, za letošnji Vinitaly ostalo osem. Ščurek, Pulec, Dobuje, Sirk, Čarga, Jakončič, Četrtič, Prinčič. Včeraj vsi pri Jakončiču v Kozani, tako smo bili dogovorjeni, vsi hkrati, vsi skupaj, ker sicer nikakor ne bi nastrgali dovolj časa, da naredimo posnetek vsakega od njih za opremo stojnice. Na koncu sem sicer Pulca šel počit na Plešivo, pa še to le zato, ker naj bi bi ga na sliki prevažala rumena vespa in ta je bila pač doma, ne pa  v Kozani. In zato, ker sem tudi obljubil Martini, Aleksovi ženi, da ob prvi priliki mimogrede naredim v Vipolžah še sliko njihove hiše za zgibanko in sva na hitro počila še degustacijsko sobo, in je bilo to zaradi Pulčeve vespe potem res mimogrede, na koncu pa ne, ker sem pri Simčiču na mizi namesto flaše Kozane pozabil fotoaparat in je bilo pač treba nazaj, in mimogrede seveda naenkrat ni bil več to.

Tomaž Prinčič. 50 mm, F/8, 1/80 sek.

Penina
Začeli smo z Jakončičevo penino, Carolina 2002, pofotkano odprta s sabljo, odločili smo se za sproščene, deloma ležerne motive. Saj so pozirali, a sem jih znotraj tega lovil v akciji, movingu, nepripravljene, včasih nepozorne, kjer je šlo, v glavnem brez fleša raje višje občutljivosti, več šuma, zrna. Zdelo se mi je vino neobičajno, no, niti ne, raje drugačno kot sem ga bil vajen, a nismo med fotkanjem nič debatirali, na koncu je pa Aljoša, ko sva nekaj steklenic zložila v karton le povedal, da je ta zdaj brez odpremnega likerja torej, suha kot se le da. Take mi sedejo. Pri nas jih ni na pretek, komaj katera, recimo Istenič in Puro, v Španiji pa že skoraj ni več peničarja, ki ne bi imel med svojimi cavami tudi take. A časi se spreminjajo in Aljoša pove, da gre njegova za med.

Aljoša Jakončič. 50 mm, F/6,3, 1/20 sek, fleš z odbojem od stropa. Ja, vem, ni idealna, Aljoša bi moral držati prst višje, v višini oči, pa še kaj bi se našlo. A slika je nastala slučajno. Kot sem namreč pojasnil, smo tokrat delali pokončne slike. Ta ni za tisto serijo.

Pokončne
Prej sem vedel le, da jih bo vinarjev osem, da bo treba počit vsakega posebej, da naj bodo fotke črnobele in pokončne. Slednje mi, povem po pravici, ne leži pretirano. Pri Nepozabnih večerih si moram vsakokrat posebej zabičat, da potrebujem vsaj eno pokončno fotko za prvo fotko v objavi članka na internetu, pa še mi pogosto uide iz spomina, noče bit ta potreba po pokončni fotki tam v moji glavi. In me potem včasih reši sreča, slučaj. Hrvoje mi pa recimo za faks intervjuje v oblikovanje pogosto pošilja serije pokončnih fotk, očitno glede drugače. Mene eni motivi sicer tudi očitno silijo v to, večinoma pa gledam in delam bolj filmsko, podolžno. Morda zato, ker imam oči eno zraven druge, počez, ne eno nad drugo. Ali pa ker sem preveč len, ne vem, morda, in še rama me boli, že leta, če aparat pokonci držim, enkrat sem padel ko sem klavže slikal, ujel sem se z eno roko za vejo drevesa in obvisel in me je z vso opremo na hrbtu navilo. Saj ima spodaj aparat še en sprožilec za take slike, a vseeno mi je neudobno. Pa še od vrha do dna slike je pri pokončnih več kot pri podolžnih in je perspektiva potem še bolj poudarjena če nagneš. Navzgor ali navzdol. Če delaš s širokokotnikom, je pa sploh lahko štala. In jaz delam z njim. Pogosto.

Tomaž Ščurek. 20 mm, F/8, 1/60 sek. Na koncu je bila izbrana druga slika. Tudi izrezi so bili potem ekstremnejši, razmerje med širino in višino je bilo 1:2.

Glede na vse smo improvizirali. Na koncu se pokaže, kaj bi lahko še naredili, pa nismo. Prihodnjič. Mislim, da vseeno ni slabo. Upam. Niso še videli. Se je tudi mudilo, nekaterim od njih in meni, od treh do petih naj bi z Jožetom šla skozi korekture za revijo, v ponedeljek smo končno v tiskarni, pa Jože ni poklical, očitno bova jutri, je pa to pomenilo, da sem lahko na hitro pregledal posneto, zato sem lahko zdaj napisal ono prej, da mislim, da ni bilo slabo. Slike namreč.

Recital
Potem še v Manče, na poti tja pokliče Marko, stoji pred hišo s salamami, povabimo ga z nami, šibamo na klavirski recital našega mlajšega mladiča, njegov prvi nastop, bolj neformalno in v ožjem krogu, a vseeno sta s Kristino zadevo zelo skrbno naštudirala in zvadila, je bilo nekaj treme, a to se je videlo šele, ko je dodatni komad odigral še preden smo uspeli zeloooo ploskat in ga izsilit. Marko nima časa in se tako odpove brezplačni pici ki pripada vsem udeležencem recitala. Potem pa na kratko spat. Končno. V zadnjih treh tednih še bilo časa za pošten počitek in vsaj še en teden ga ne bo.