Spisano v petek o prejšnjem petku. Za revijo Vino. Nepozaben večer z oljčnimi olji Starec. Po velikem intervjuju v lanski zimski številki revije. In zdaj preverim obseg svojega pisanja. Običajno sem namreč eden tistih, ki potem, ko pridejo besedila, preklinjamo, če se pisci ne držijo dogovorjenih obsegov. Christian se recimo drži. Če mu naročimo 1000 besed, nam z Nizozemske ne pošlje 980 besed besedila. Niti 1325 ne. Niti 999 ne. In ne 1001 besedo. Pošlje jih 1000. Natančno tisoč. Malce verjetno zaradi štosa, nekoliko načeloma, v glavnem pa zaradi reda. Red mora biti. Se torej preverim in sem nekoliko predolg. Ne pretirano, a vseeno. Verjetno bomo za revijo torej malce krajšali. Ampak tu si lahko privoščimo celoto. Že zato, da bo tistim, ki niso šli z nami, malce bolj žal. Rahlo vzbujanje zavisti :-). Recimo.
Torej, nelektorirano … in z več spominskih sličic:
Zborno mesto tokratnega Nepozabnega večera revije Vino, prvega pri oljkarjih, je pred gledališčem v Boljuncu, Dolina pri Trstu. Zaradi parkirišč in zaradi programa. A skočimo z Barbi, Suzano in Markom pred tem vseeno še do torkle in pogledamo, kaj se nam obeta. Deset olj, med njimi tudi različni letniki, za deset jedi. Obetavno. Seveda. So to že počeli, pove Paolo, a nikoli več kot dve, tri jedi hkrati. Tokrat torej deset. In če bi bil kdo kasneje še lačen, lahko recimo tudi še pršut zrežejo. Na koncu sicer nihče ni bil videti res potreben dodatne hrane, a najbolj vzdržljivi in radovedni smo Paolota vseeno izzvali in je držal besedo in je potem Robi na dolgih pladnjih iz oljčnega lesa prinesel pršut, pa potem salamo, in potem še špeh z ličnic. Same take dobre zadeve, ki jih sicer strežejo na osmici, oživljeni po štirih desetletjih, da okoliški upokojenci planejo po njih, kadar je penzija, pove Robi. Sicer padajo kvartini vina. Njihovega.
Se torej zberemo in nas dostavijo nad oljčnike in potem vsi skupaj za Robijem počasi peš zlagoma dol med trtami in starimi oljkami, od najstarejših, starejših od vseh nas, katere so začeli Starci zdaj počasi pomlajevati, do najmlajšega nasada, za katerega Robi pove, da pravzaprav še ne vedo, kakšen bo čez leta, desetletja. Če se bo pokazalo, da lahko tudi starejša drevesa ohranijo v približno sedanjih dimenzijah, jih bo ostalo sedanjih dva tisoč na hektar, sicer pač manj. Koliko manj? Kakšna bodo? Se bo videlo sproti. Poskus, ki daje dobre rezultate. Se pravi oljke.
Sprehod. 105 mm, F/7,1, 1/100 sekunde, ISO 640
Slabe tri četrt ure hoje do torkle Starec, ker nas čakajo improvizirane mize brez vnaprej določenega sedežnega reda, ne bi nikomur predstavljalo težave, če ne bi Jure prebral našega uradnega obvestila z napotki gostom le do informacije o zbirnem mestu in je njegova Polona šele tam zgoraj nad Boljuncem na začetku sprehoda ugotovila, da njena obutev tokrat res ni najbolj optimalna izbira. In tako potem bosa, s čevlji v rokah, a vseeno ves čas z nami. Krivec Jure pa je bil kazensko preventivno določen za štuporamo, če ji ne bi zneslo. Pa ji je in nič se ni pritoževala. Vsaj javno ne.
Potem pri torkli, ki je začasno prevzela vlogo kuhinje, tistih omenjenih deset jedi z desetimi olji. Ali obratno. Vsakemu olju skrbno izbrana hrana. In kdor je želel – jaz recimo, pa še marsikdo od ostalih tudi – tisto isto olje tudi dodatno posebej, ločeno. Pa potem primerjanje, kako se eno olje odlično spari z rakci in drugo s karpačom in tretje s sladoledom in tako naprej in nazaj in kako eno olje samo zase krepko zareže po grlu, isto olje na primerno začinjenih bučkah pa ne. In če bi bil kje drugje, bi zaradi teh razlik lahko tudi pomisli, da so nas vrgli na finto in so v resnici delali jedi s povsem drugimi olji. Pa seveda ni bilo tako.
Erik in Paolo. In olje posebej za tistega, ki ga je želel poskusiti samega. Jaz, recimo. 28 mm, F/8, 1/100 sekunde, ISO 3200
Njam … 28 mm, F/5,6, 1/30 sekunde, ISO 12800
Nepreverjeno – namignili nam Starci tega menda tudi niso – a očitno navdihnjeno z Rolling Stonesi so se na listu za vsakega gosta napovedovali komadi (in album) kotalečih se kamnov, interpretirani v obliki okusnih jedi z olji Starec:
- 1. Shattered: škedenjski kruh, solni cvet, paradižnik, olje “Soul of 2012”
- 2. Shine a Light: mozzarella Lenard, olje “St by starec_tribe” 2012
- 3. All Down the Line: bazoviški strakino, poper, olje “blend pøljane” 2012
- 4. Start Me Up: goriške bučke, sol, poper, limonov sok, meta, olje “brezkoščičen maurino” 2011
- 5. Loving Cup: ricotta (skuta) Vidali, trobenski koromač, olje “blend Vintage 68” 2012
- 6. No Mercy: goveji karpačo, mlada spinača, olje “maurino 2012”
- 7. Moon Is Up: morski raki, goriške bučke, kruhek s špehom, olje “brezkoščičena belica” 2010
- 8. Sypathy For The Devil: rdeči sladoled, poper, mladi sir, “brezkoščičen leccino” 2010
- 9. Black Limousine: čokoladni in mandeljni zmes z oljčnim oljem, olje “blend pøljane” 2012
- 10. Emotional Rescue: beli sladoled, ingver, olje “brezkoščičen blend Buran” 2011
No mercy. 105 mm, F/9, 1/8000 sekunde (seveda po pomoti, pred tem škljocom sem Urošu sem demonstriral tehnične možnosti fotoaparata in pozabil ponastaviti bolj normalne parametre, na tokratno fotografijo pa to po drugi strani tudi ni vplivalo, le fleša sta se nekoliko bolj mučila), 2 fleša, ISO 200.
Vina seveda tudi, in tudi ta Starec, mešana, kuveji torej, predvsem mišljeni in pridelani kot tradicija kmetije, belo, rdeče in rose, slednji je še posebej lepo tekel v enem letošnji prvih pravih poletnih dni. Pravzaprav večerov. Do poooznih ur. Do tistega pršuta, ki se je na začetku zarekel Paolu in smo to, kot že omenjeno, seveda brez pomislekov izkoristili. Tudi zaradi stalne težnje naših gostiteljev k najboljšemu. Ko včasih sicer rečejo, da je zdaj pa dovolj, da je to zdaj to, veš, da jih grize, in da, če je še kje možnost za pol koraka naprej, ga bodo naredili. In potem še enega. In še enega. Tudi, ko le izbirajo pršut ali salamo za svojo osmico. Le?
Večer je uspel, Robi in Paolo sta že manj napeta. 28 mm, F/6,3, 1/15 sekunde, ISO 5000.
Rahlo vzbujanje zavisti… res 🙁 in tudi ni rahlo, je kar močno!
In prav je tako! 🙂