Pestro

Je bil naporen teden in na koncu mi je kar prijalo deloma dremajoče in deloma prebirajoč Rushdijeve Otroke polnoči preživeti deževno soboto, čeprav sem imel povsem resen namen, da Barbi izpolnim željo in ji poškljocam letošnje grozdje v vinogradih. Pa ta dan to ni zneslo.

Že konec prejšnjega tedna se je z Nepozabnim vinskim večerom, nočjo in skoraj jutrom pri Ediju Simčiču v Brdih pozno poleti začelo jesensko intenzivno obdobje, v domačo posteljo sem dobro uro po Aleksovem odprtju osvežilnega Pol Rogerja Pure zlezel okoli petih zjutraj in soboto bolj ali manj premeditiral, v nedeljo po žal neizogibnem šihtu posnel še par motivov na Kaševem letnem vrtu v Ajdovščini in v ponedeljek zjutraj nadaljeval z zgodnjim štartom.

Cilj dopoldneva je vinska klet Marof na drugem koncu dežele, še prej skok do Silve v Velenje. Z Erichom in Urošem potem najprej med prekmurske trte, vreme služi namenu, polovica zweigeltovih grozdov se bliža zrelosti primerni za rose, ostalo počaka za rdeče. Potem nekaj škljocov pred novim objektom, sonce in steklovina moderne kleti mi zložita zanimivo zgodbo refleksov za ozadje, medtem se tudi že toliko delovno ogrejemo in ujamemo (poznamo se že od prej), da Erich, ki menda velja za redkobesednega sogovornika, pa po mojih izkušnjah to ni, z vzorne angleščine in potem angloslovenščine – waiting for razpis – preide na svojo ultrasimpatično anglonemško slovenščino – trinajst Komma five Prozent alkohol.

 

Potem spet med trte, tokrat na drugo stran, nekajkrat zame gor in dol po vrstah, nakar v klet, nekaj posnetkov interiera zgoraj, pa potem dol k bistvu, k sodom in cisternam, seveda spet fotkanje in seveda od soda do soda, vina so krasna – prišla sva na slab dan, kmalu bo fool moon in alles kar probamo je dobro in se režimo, fotkanje, lepi renci, ne povsem povrela maceracija laškega pa nekaj sovinjonov in različni šardoneji, škljocam, primerjave leg in lesa, pa penina ki je v drugo že tudi odvrela in zdaj zori, predikati in škljocanje in potem nazaj gor, pa še nekaj avstrijskih sovinjonov za primerjavo in tudi tam se dobi kaj nepričakovanega – tistega po kislem zelju odlijemo – in se dogovorimo za še eno seanso med trgatvijo, takrat začnemo tudi celoletno fotografiranje za Uroša, ki je najprej želel, da se enkrat v ta namen pač pri njem ustavim mimogrede, pa hitro pridemo do tega da tistega mimogrede od mene zelo verjetno ne bo. Torej pač namenoma. Kar se naslednji dan itak razširi še na Boštjana za njegovo brošurico  in je to zdaj potem že nekaj dni fotkanja Štajerske med njihovo trgatvijo. Zabeležim v gsm. Da ne pozabim.

Pokliče Leon, naju z Barbi od Marofa usmeri do njega, ni slišati komplicirano, za vsak slučaj vsaj za smer iz prvega križišča vprašava še Uroša in potem vprašava še sto ali dvesto krat za Fikšince in na koncu vendarle pristaneva tam na klopci v idilični senčki lepo obnovljene domačije, ki zdaj čaka še na sodobnejšo vinsko klet, a vina so že zdaj nadstandardna, med degustiranimi sploh tisto prvo, ki ni videlo nobenega lesa, pogovor o Leonovih sedanjih etiketah in o njegovih prihodnjih etiketah, še vedno pokušamo njegova vina, tamkajšnje ose namesto sadja na mizi napadajo pršut, brenčeče bitje odstriže košček in ga odnese in to ponovi naslednji primerek iste živalske vrste, debata ali presedlati s pridelavo vin povsem na suho ali ne, Leon obljubi, da pošlje sken motiva s sedanje etikete in nama pojasni najbližjo pot čez Avstrijo do Negove, potem se itak vidimo še tam, prej se pa v nepoznani geografski situaciji po prazgodovinsko, gps je crknil, še malce uspešno orientirava po soncu.

V Negovi Salon traminec, krasen ambient, Tomi tam najprej izve, da ima svoja dva jedilnika za Zemono pripravljena, pa jih kar takoj naroči še nekaj, vse čas mu jih odnašajo, bilo je načrtovano, da jih že ukinemo in gremo z novimi korak naprej, pa zdaj pove, da bo šlo naprej kar oboje, sedanji in novi, ko pač za nove najde čas, da jih vsebinsko pripravi, pa naše Piane mu tudi zmanjkuje, pove, da se je lepo prijela, OK, uredimo to, seveda, dostavimo še ta teden. Nakar še Stojanu pojasnim, kje zdaj v Ajdovščini skrivamo naš studio.

Utrujen sem že od celega dneva in v dvorcu, v gradu, nehote, pravzaprav dobronamerno mimogrede poskrbim za incident. Jože mi namreč potem pove, da tisti kurpulenten gospod v črni obleki sprašuje po meni in da sem na njegovi črni listi, se seveda zasekiram ful, gospod je velik in je videti močan in mi lahko mimogrede prisoli eno krepko na gobec in meni se danes ne da, utrujen sem že od celega dneva, na srečo je gneča in se man in black težko dovolj hitro premika, tako da na koncu odidem nepoškodovan, celo nedotaknjen, samo prešvican, a to je predvsem od polnega nahrbtnika na ramenih. Čakajoč malo prej na želeni vzorec vina namreč situacijo povsem napačno presodim. Predvidim, da bo v korist in odobravanje vseh nas čakajočih, če si tisti vzorec, kot že marsikje marsikdaj prej brez posledic, še pogosteje pa z odobravanjem, namesto čakanja, natočim sam. In da bo to hkrati tudi v olajšanje dami, ki bi mi sicer morala natočiti izbrani traminec, pa je bila okupirana s skupino žejnih ali željnih meter ali dva stran. In si ga. Natočim. Sam. Da ne bi! Prekršeeeeeeeeeek! Hud prekršek! Greh. Skoraj smrtni greh. Na ramenu začutom težo krepke roke prej omenjenega gospoda, Bizeljčana in black. Mrk pogled in ostro opozorilo, da se tako pa tega ne počne. Sam si postreči, namreč. Se odločim, da to upoštevam, morda gre za natreniranega visoko usposobljenega plačanca tajne vinske policije. Odlijem torej vljudno tistega nesojenega mi in še nedolžnega, nedotaknjenega pol požirka traminca. Zdaj sva si bot, si mislim, postreženega si vina nisem onečastil svojim nosom ali usti. In če mi bo še kdaj do njegove pokušine, bom takrat pač pridno pomagal povečevati gnečo, dokler dama čez mizo ne najde časa zame in za moje želje. A črno maskiranemu orjaku šele to moje odlitje, šele ta moja vrnitev situacije v začetno stanje zares poveča promet po žilah in čas je, da se izgubim med množico. In se. In razmišljam, kje bi šele bil, namesto na njegovi črni listi (ali bi sploh še bil?), če bi tisti vzorec vina, povohal, poskusil, požvrkljal po ustih in potem, trenutno namreč degustiram, izpljunil, namesto odlil. Izpljunil! In kaj šele, če bi recimo izrazil o vinu, drugačno mnenje, kot ga ima ta v mož v črnem. Kakorkoli, ob večernem srečanju z drugim današnjim Urošem se mi nasmehne nepričakovana sreča in z Barbi preko njega prideva do sobe pri sicer popolnoma zasedenem bližnjem Firbasu. Večerja in spat.

Po kmečkem zajtrku in srečanju s Stojanom, ki je bil včeraj del poznejše večerne ekipe, zjutraj v Radgono, na sejmu se imamo dogovorjeno sestati z Danilom, a ga ob dogovorjeni uri še ni na dogovorjenem mestu in ga tudi kasneje ni in še kasneje tudi ne in po nekaj pokušinah predstavljenih vin se z Barbi odločiva, da dogovorjenega sestanka pač očitno ne bo. Po pogovoru z Jankom ob prebrancu glede nadaljnjega oblikovanja za njegova vina in ko Jernej pove, da bo kmalu poslal dimenzije za promocijsko stojnico in da se je odločil tudi glede vizitk, in ko ga slučajno zagledam in mi kapne in torej mimogrede za revijo počim še Željka, po dežju odlavfava do avta in se na poti domov ustaviva še pri Leonu, ne pri onem od včeraj, kjer ruknemo enega krasnega več kot polnoletnega renca, drugega enakega mi potem stisne pri odhodu v roko, in se v grobem dogovorimo glede petkovega Nepozabnega večera pri Bjani.

V sredo seveda običajna štala na firmi, itak, dodatno Anitin novi računalnik še vedno ne dela kot bi moral, zarota softverskih monopolistov in računalniške industrije nasploh, na poti iz Sežane v Radeče se oglasi Darjan in predebatirava možnosti za tisk pri njih in za njihovo promocijo, popoldan z Barbi na Obalo, štartava dovolj zgodaj, da skočiva najprej do Andreja, pogledamo predloge etiket za nove polnitve, jih potrdi, pijemo svežo macerirano malvazijo, pokomentiram njegovo alkoholizirano malvazijo in kmmm, ja sivi pinot smo doma tudi poskusili, pa nisem povsem prepričan, ali je to bilo to, prinese flašo, natoči in ja, to je to. Jebenti, barva nekje med cvičkom in modrim pinotom, vsi sivi, če že kam, so mi doslej vlekli bolj v baker in zdaj zaradi tega Andrejev dvom glede sorte, pa mu ja menda niso v trsnici po pomoti modrega prodali, gremo med trte a tam ni dvoma: je sivi.

Pokliče Matjaž, je že na poti proti domu, se torej z Barbi od Andreja odpraviva tja, etikete so OK, naberemo vzorce za naš arhiv, zadovoljen je, pijemo malvazijo, pogledamo za naprej še par detajlov, se pomenimo glede letaka, za olja in žganjice pa bo dobil najprej vzorce stekelnic in se potem lotimo etiket.

Četrtek, Anita med drugim pripravi svoj komentar spletne strani, jaz dodam svojega, pošljem Davorju, dobim SMS – nekaj ne štima, pošljem še enkrat, dobim SMS – zdaj je OK, ko predebatirajo se slišimo (Sve O.k.nakon sta procitamo i prokomentiramo vase sugestije javit cemo Vam se.), Tomiju poiščem, izberem, pripravim in pošljem njegovi Flaviji včeraj obljubljene tri slike jastogovega karpača za eno italijansko revijo, popoldan k zdravniku, hrbet še vedno boli, dohtarca mi podvoji predpisano dnevno dozo naklofena in eno tableto naj vzamem kar takoj in potem v Bovec do Sande zaradi zoba, ki se oglaša že dva ali tri tedne, Barbi se zagrebe prva za pregled in medtem mi med obdelavo zobnega kamna kapne in se potem na Sandinem stolu potrdi, da je tisti naklofen krepko prijel in močno drži in Sanda ne more ugotoviti, katerega zoba naj se loti. Zato pustimo kot je, počakamo Aleksa in se potem na terasi z razgledom na Rombon in vzhajajočo luno lotimo večerje in enega zrelega rdečega Allegrinija, menda zadnja Aleksova flaša, in končamo okoli polnoči, treba je še do doma, zato tokrat le z enim od Aleksovih odličnih viskijev. Kot vedno pijem primerno redčenega in ne premrzlega in uživam v šotni, dimni aromatiki. Niti cigare ni treba.

Petek. Pospim, zamudim na šiht, a hujših posledic ni, vsaj ena dobra posledica direktorstva, oddelam svoje, med drugim odpošljem Janji predloge vizitk in Andreji grob izbor fotk ponedeljkovega Marofa za Papageno in šibneva z Barbi popoldan v Brda, najprej v Medano, pri Klincu pred peturnim predavanjem počim Sandra Sangiorgija, urednika italijanske vinske revije Porthos, ni pretirano kooperativen, zato ga kar ovekovečim tam in takšnega kot pač je, pustim za Barbi, ki ostane na predavanju, avto pri Belici, pogledam, če kje opazim Zlatka da ga vprašam, če ima kaj proti, pa ga ni, pokličem Leona, me pride iskat, preloživa opremo v njegov avto in čez dobro uro že prihajajo prvi gostje Nepozabnega večera pogledat, ali je se dejansko stanje pri Bjani ujema s tistim, kar je Miran Leonu povedal za intervju v zadnji številki revije Vino. Ali pa zaradi česa drugega. Zasedba tudi tokrat polna, družba kot običajno prijetna, klepetava, radovedna.

Večino večera sta Petra in Miran zastavila kot stoječ program, ni videti, da bi to koga pretirano motilo, a proti koncu se vseeno prileže tudi nekaj posedanja. Čeprav ni nikomur težko vstati in si postreči (samopostrežno, brez posledic, onega orjaka iz Negove ni med nami) katerega od šampanjcev, ki jih je na koncu prisotnim za primerjavo zaradi različnosti, ne za tekmovanje s svojimi peninami, izbral in dal na voljo Miran. Po njegovem brutu, roséju, šestnajstletnem dan prej degoržiranem povsem suhem Cuvéeju prestige ob Bachovi glasbi, in še po čem, če od vin ostanem samo pri mehurčkih. Doma sem tokrat okoli dveh zjutraj, dostavi me Primož, dopoldan sprejmeva z Barbi še krajši obisk, sprehodiva jih skozi vinograde, zdaj se najlepše vidi, od kod vina Piana, in zakaj so lahko takšna kot so. Potem se vlije.

Kolo mi tudi ta teden še miruje, hrbet še opozarja nase, menda sem si hudo vnel eno od mišic, ko sem pred tedni s polnim rukzakom na hrbtu odkolesaril na Svetega Martina, kjer sem dan prej tam brez fotoaparata zasledil vabljivo svetlobo za en prijeten motiv. Tako potem včeraj zvečer za rekreacijo obhodim z mlajšim mladičem naše vinograde in za Barbi končno posnamem nekaj letošnjih grozdov.