Foto Nakladancija

Primosic

Primosic. Nepozaben vinski večer revije Vino po fotografovo.

Primožiči so se izkazali. Z vini in z vsem, kar je sledilo oziroma spadalo zraven. Naj mi bo oproščeno, da sem jih poslovenil, a sami pravijo, da slišijo tudi na č-je, š-je in ž-je. Konec koncev se jih je tako verjetno pisalo preden je primorski konec z juga ene države postal sever druge. Ko naenkrat večina pridelanega ni bilo več tako zanimiva. Nova država je pač imela svoj, še bolj južni jug.

Gostitelji najprej niso bili pretirano navdušeni nad tem, da jim na Nepozaben vinski večer revije Vino pripeljemo naše nepozabnike v klet. Ker se ta navzven še ne sklada z njihovo podobo. To sicer skrbno gradijo in se sklada z vini. Klet pa ni katedrala, ni za gledat, je za delat. A po drugi strani nimajo kaj skrivat. In še noben vinar se takemu našemu obisku ni izognil. Pravzaprav smo doslej še vse Nepozabne večere dogajali in situ. Zato smo vztrajali in na koncu se je dobro izteklo za vse. Tudi ali še posebej za dva para ki sicer to nista. Poskusiti sta se namreč imela v veščini stekleničenja vina lepo po starem, z natego (močnejša polovica para) in ročnim vstavljanjem zamaška (lepša polovica para). Vključno z odpitjem morebitnega viška iz zvrhano napolnjene steklenice (bolj žejna polovica para). Da se naredi prostor za čep. Kakor je to počel Silvan v šestdestih letih in kasneje. Da zadeva niti ni tako strašno daljna zgodovina lahko iz lastnih izkušenj v tastovi kleti potrdim tudi sam. Kot član ekipe revije Vino pa nisem imel možnosti in pravice pokazati svojih spretnosti. Pa še fotoaparat sem imel v rokah. Leon mi je ta čas služil za enega lučkarja, Barbi pa za drugega. Pomočnik s flešem v roki pride pri takih akcijah zelo prav. Marsikaj je namreč odvisno ravno od tega, ali mu je vsaj približno jasno, kakšno gimnastično pozicijo naj zavzame v naslednji desetinski sekunde s flešem ali dvema v roki, da se bo rezultat njegovega truda skladal s fotografovo neizrečeno potrebo, željo ali kaprico. Zelo dobro je, če zna brati misli. Lani mi je Alex iz Wine Spectatorja to postavko lepo servirala. Pomočnik je bil eden od pavšalno priznanih stroškov. Lepo. Potem se pač da delat. In naredit.

Lepo počasi po starem. 20 mm, F/7,1, 1/13 sek, 2 fleša.

Izkazal se je tudi Cristian. Na Nepozabnem večeru je kuhal v odpirajoči se restavraciji v stari Gorici. V atriju hotela Entourage. Avenanti. Ker se fant tako piše. Da se ima namen potruditi, je nakazal že pred tednom ali dvema, ko sva šla z Andrejo pogledat, kje bomo dogajali drugi del tega Nepozabnega večera in ko so Primožiči doma zastrigli z ušesi, ker so bile na predlogu jedilnika napisane za vino nevarne besede, kot curry, artičoke, čebula. Pa se je potem pokazalo, da fant ni po župi priplaval. Prej je med drugim kuhal v restavraciji z dvema zvezdicami Michelina. Kar seveda ni kar tako. Kombinacije z vini so štimale in Primožičeva Paola je dala zeleno luč. Midva z Andrejo tudi. Na Nepozabnem večeru je potem Cristian uporabil malo več čebule in Primožičev Silvan pripombe na ta račun ni zadržal zase, na koncu pa je Cristiana vseeno iskreno pohvalil. Trije krožniki so bili pa sploh izjemni. In seveda niso pretepali vin.

Da se Cristian gre pikolovstvo, mi je med drugim pokazal tudi s tem, da pri enem krožniku ni ravno skakljal od veselja, ko me je zagledal ob štedilniku. Kljub njegovemu dovoljenju, da načeloma smem s fotoaparatom v kuhinjo (sicer bo nervozen, a če ne gre drugače, ok, naj mi bo …). Menda nastajajoča stvaritev v kritičnem trenutku ni izgledala čisto tako, kot si je zamislil. Trud po njegovo ni vreden ovekovečenja. Noža sicer ni vihtel proti meni, a sem se vseeno raje prišel spet motovilit po kuhinji ob naslednji jedi. Ob eni od onih treh izjemno okusnih.

Cristian v akciji. 20 mm, F/5,6, 1/8 sek, dva fleša.

S hrano je v takih situacijah lahko križ. Kar se slik tiče. Izgledalo naj bi okusno. Apetitlih. Ali pa vsaj ne odvratno. Se mi zdi. Ko gledam naše časopisje sem sicer pogosto v dvomih, da naj bi bilo temu res tako. Če pa imam kljub številnim drugačnim vzorom vsaj malo prav, pogosto takoj nastopijo precej resne težave. Nekako ne gre, mi pravi moj drugi jaz, da bi se ob takih prilikah delal frajerja in s studijskimi fleši in svetlobnimi okni strašil nič hudega sluteče goste, ki so seveda v ta namen takrat tam čisto odveč. Včasih tudi ne gre, da bi goste nagnal od svoje mize le zato, ker pač potrebujem levo in desno in po globini nekaj več prostora. In gospa, ali se lahko s svojim stolom umaknete bolj levo, kaj res ne vidite, da ste v napoto? Še malo gospa, še malo. No tako, se bom pač malo stisnil, če ne gre več, hvala, saj ni bilo tako težko? A kabel čez ramo da vas moti? … Tudi nekako ne gre, še pravi moj drugi jaz, da bi že tako nervoznega kuharja, od katerega se kadi kot iz ponve, prosil, naj krožnik za ovekovečenje naredi malo bolj po moje. In naj ga potem morda še ponovi, ker objektivu ni všeč, kako je obrnjen škamp. V najboljšem primeru se običajno lahko računa na izbiro med obrokom, serviranim meni in onemu, serviranem Barbi. Kadar je ta pač poleg in dovolj dobre volje, da mi ga odstopi v ogled in morda potem še privoli v zamenjavo krožnikov. Štos fotografiranja hrane je po moje pač malce tudi v njenem aranžiranju. Ostalo je bolj ali manj obrt. Res spodoben zmazek bi skoraj zanesljivo namučil celo Janeza Pukšiča, sicer živo legendo tovrstnega početja. Zaradi vsega zgoraj v lastno opravičilo zapisanega pač potem improviziram in podobice serviranega kljub pobožnim željam niso čisto primerljive z onimi v razkošnih kuharskih knjigah.

Preverjeno okusno. Zelo. 50 mm, F/3,5, 1/50 sek, dva fleša.

Že v zgodnjih sobotnih urah je najbolj voljne vidno zadovoljen Cristian povabil v vinoteko. Še naprej na Primožiče. Tudi rdeče, za katere sicer Marko odkrito pravi, da v Brdih ne zmorejo tako visoko, kot lahko sežejo beli. Ali pa silno redko, če že. Dotlej se je ta večer pilo zgolj belo. Frišna, mehka rebulca, napolnjena le dan pred našim obiskom. Sauvignon Gmajne iz istoimenskega starega vinograda. Poln, sadnih, prijetnih, ne nasilnih arom. Potem krepkejše sestra prej omenjene mlade rebulce. Rebula. resna, iz prezrelega in nekaj dni maceriranega grozdja. In potem še krepak, mehak, še mlad a že zaokrožen Klin 2006. Kljub vsemu svojemu šarmu in trudu Silvanu ni uspel prepričati naše nagrajenke, ki je pravilno uganila, da smo na koncu uradnega dela pili nikoli degoržirano in le v njegovo lastno veselje pridelano penečo rebulo 1993, da odpre njegov, takrat že njen, nagradni in mnogokrat nagrajeni magnum Klin 2004.

Afterparty. Don Silvano. 20 mm, F/6,3, 1/30 sek.

Potem se z Barbi počasi spokava. Zjutraj me namreč za reportažo v prihodnji številki revije Vino že čaka Istra. Vmes je treba spet nafutrat baterije za fleše. In na varno spokat  posnetke. Že tako ali tako je to pomenilo, da sem legel okoli tretje zjutraj. Na baterijo za fotoaparat tokrat pozabim. Tako si mimogrede pridelam še pester začetek sobotnega jutra.

1 komentar

  • […] stopnjo pribitka na štacunsko ceno vin, ki je spodbudno delovala na naš firbec (ena penina, en primosic in en clai)… in seveda z vsem pivskimi (od sladkobno osvežilnega bavarskega pšeničnega […]

  • Zelo pristno izražanje ob doživetem. Pogled na vsebino in obliko scela. Čeprav gre ves čas za elementarno radovednost, je končni rezultat, zlasti v fotografiji, svojevrstna estetska drža, povsem avtorsko. Naj traja… ad infinitum!

Komentiraj