Prrrrrrrevidno!

Sediva danes z Jurijem (Zavod za gozdove) pri kosilu in ja, osnutek za tisk na majice, ki sem mu ga poslal včeraj, je ok. Ustreza. Potrjen. Sicer pa so ustrezali menda vsi predlogi vsa leta doslej, kar nekaj se jih je nabralo, pri enem ali dveh smo se sicer malo več pogovarjali in prepričevali, a so tudi takrat potem sprejeli predlagano in ko se je pokazalo, da je bilo kljub njihovim pomislekom dobro, se je s tem pravzaprav odprlo pot vsem našim naslednjim rešitvam.

Letošnji predlog sem v grobem zasnoval na kolesu, pogosto to počnem, gor proti Štanjelu sem izpod Šmarij švical po makadamu in razmišljal, dokler se ni pred mano skozi luft razkrečenih okončin počasi začel riniti obilen rogač (Lucanus cervus L.), /od tod sledi do konca odstavka za lase privlečen intermezzo/, težko bi tistemu rekel letenje, lep čas sem gledal ali ga bo gravitacija premagala in bo nežno strmoglavil ali ga bo ruknil infarkt od silnega napora ali pa ga bom po pomoti kar med njegovim letom pogoltnil, ker se mi ni in ni umaknil, jaz sem pa odprtih ust sapo lovil. Mi je Barbi potem rekla, da bi ga moral, rogača, prijavit, nekje je videla, zbirajo podatke o njih, no, če kdo od zbiralcev to bere: videl sem ga kot sem zapisal, pa potem še enega, a tisti verjetno ne šteje več, ker je bil že sušeč se sploščen herbarijski primerek na cesti od Komna proti Braniku. In je bil to eden od tistih dnevov, ko se vedno ravno tam nekje pri sploščenem rogaču začne nad mano kisat in ponavljam, to je absolutno in brez izjeme vedno ko se prigonim do tja, kot bi me coprnica na metli preletela in me grdo pogledala, in potem ščije name in nikoli ne vem, ali bi dol do Branika čim bolj gonil in bil tako manj moker ali bi bolj zaviral in bi se lahko morda na mastnem asfaltu po potrebi še za silo pravočasno ustavil in se vsakokrat, ko se mi nasproti okoli ovinka prigunca tovornjak odločim, da bi bilo slednje bolj pametno. Nakar Patricijo v Braniku, kjer v njeni ošteriji spet vedrim ob piru in dobri pici, kar naravnost vprašam, s čim scopra tako vreme, da ji potem tam napol premočen in nemočen delam biznis. In se muza, kot da nima s tem nič, jaz pa sem prepričan, da sem v kotu bežno opazil metlo.

Potem sem doma, da se ne izgubi v pozabi in da ne bom še enkrat na novo razmišljal in rogačev štel, na hitro vrgel predlog za letošnjo majico v nekaj osnovnih izpeljankah v računalnik, nekaj jih je šlo na besedo Previdno!, nekaj na Nevarno!, pri obeh se mi zaradi motorke je po glavi motal r kot rrrrrrrrrr, Prrrrrrrrrrevidno! in Nevarrrrrrrrrrno! in nekaj malega tudi kar na na Grrrrrrrrrr! in sem vse skupaj enkrat ali dvakrat prespal in potem poskajpal Debori v trganje in je povedala svoje in sem se strinjal, da je Prrrrrrrrrrevidno! v našem primeru boljše in je potem od tod dalje svoje povedala še Anita in tisto idejo, kjer se vsa tri mnenja dovolj blizu srečala, je Anita vzela v roke in gnetla, motorko sem za takratno majico narisal že lani oziroma predlani in jo še vedno uporabljamo, in sva se med gnetenjem še nekajkrat odločala med različnimi možnostmi nastajajočega in za potrebno in zadostno število r-jev in je na koncu zgnetla tisto, kar sem potem včeraj popoldan poslal Juriju na Zavod za gozdove. In kar je danes potrdil. Evo. Zdaj pa izpilimo še detajle.

Osnutek tiska na hrbtu majice za XI. državno sekaško tekmovanje lastnikov gozdov. Tu ne gre za promocijo tekmovanja, slednje opravimo bolj formalno na sprednji strani majice. Zadaj pa v našem studiu tudi na tak način Zavodu za gozdove Slovenije že leta pomagamo graditi ustrezen nepodcenjevalen odnos sekača do njegovega dela in orodja. Pravijo, da uspešno.