Joško Ambrožič, klet Vipava 1894. Fotografija za intervju v reviji. Izbrano, objavljeno, stran 14, desno zgoraj. Zanimivo branje. Marsikomu marsikaj od povedanega ne bo po godu. 20 mm, F/5, 1/2 sek, stojalo, fleš.
Kljub temu, da sem imel tokrat z oblikovanjem revije Vino manj opravka kot sicer, je bilo pred tem enako ali še bolj pestro kot sicer. Fotkanje Joška Ambrožiča je v vipavski kleti je sicer minilo precej predvidljivo, klet poznam, tam sem to že delal, njega tudi, malo nam jo je godlo vreme a nič bistvenega, bolj je bilo vprašljivo ali bodo v ribogojnico Fonda popoldan vselili mladice a sva potem z Andrejo šla isti dan kljub vsemu poslikat tudi to.
Vlaganje mladih brancinov v ribogojnico. 20 mm, F/8, 1/250 sek, zaradi močne protisvetlobe dosvetljeno s flešem.
Mali mladi brancini niso imeli nobenega razumevanja za moje želje in potrebe in niso bili voljni čakati na lepše ali vsaj manj vetrovno vreme. Vsaj tako se je zdelo in se nismo glede tega nič pogajali, pa tudi časa je že zmanjkovalo, ker že v sredo pred tem ni šlo vse po načrtih in je morala Irena že po dveh urah na neko tiskovno konferenco in je to dejansko pomenilo, da bi jo moral poslikat v slabi uri, česar pač nisem mogel uspeti, njen brat Lean pa tudi ni bil na voljo dlje kot za nekaj najnujnejših akcij.
Lean Fonda. In brancin. Za revijo je Debora izbrala druge fotografije. 20 mm, F/6,3, 1/320 sek.
Je pa potem zato nekaj več časa ostalo za ovekovečenje priprave čisto svežih brancinov na dva načina pri Ribiču in potem tudi za prijetno organoleptično presojo pripravljenega, kar po domače pomeni, da smo lučkar Andreja, Gorazd, ki je pisal intervju z Ireno in bil v siceršnjo najrazličnejšo pomoč pri fotografiranju in jaz, tiste brancine z užitkom pojedli. In se ukvarjali s paradoksom, ko slike krvaveče ribe res niso najbolj privlačne, je pa to menda eden od najbolj zanesljivih če ne celo edini res zanesljiv znak, po katerem se svežo ribo spozna. K bistrim očem lahko namreč slepilno prispevajo kapljice za oči, k lepi barvi škrg pa žveplo …
Brancinov karpačo pri Ribiču. Dogajanje se v tej obliki tokrat ni prebilo v revijo, morda pa se kaj podobnega obeta na Nepozabnem večeru, ki se nam v Seči zaenkrat napoveduje za konec avgusta. 20 mm, F/8, 1/60 sek, 2 fleša.
A slik tega dogajanja tokrat v reviji ne bo. Smo rešili drugače. Po brancinih sva pa z Andrejo tako ali tako morala še v Trst, kjer so naju čakali v Colombinu. Tam sva zabeležila še par utrinkov iz izdelave, predvsem pa iz kontrole kakovosti plute in zamaškov. Izčrpana sva potem cijazila po natrpani italijanski avtocesti ob stoječih kolonah tovornjakov do Nabrežine, kjer sva se protestno namenila na pir v Bunker, a se je sfižilo tudi to, ker sva prišla tja ravno med siesto, Bunker je bil torej že zaprt oziroma še ni bil odprt. Sva pa to razočaranje potem izničila po petkovem fotografiranju, ko Ireni Fonda kljub njeni izčrpanosti nisva mogla več dovoliti, da drema v podpalubju. In po tistem, ko mi še vedno ni jasno, kako brancini vedo, kdaj stoji na plavajoči ograji Irena s hrano in kdaj jaz s fotoaparatom. Niti približno se namreč jate v obeh primerih tam spodaj ne obnašajo enako.
Irena Fonda. 20 mm, F/9, 1/320 sek